Do sv. Nikolaja in nazaj

Jutro se je že zbudilo. Sonce se je iskrilo skozi meglice, ki so ležale nad vodo. Jezero je bilo mirno, kopalci bodo prišli kasneje, s toploto dneva. Pogledal sem naokoli, razmišljal o tem, kako si vedno, preden se odpravim na naporno pot, predstavljam vrnitev. Nato pa že zapeljal po cesti, Bloška planota je vendarle čudovita za kolesarska pohajanja. 

Jutro pri Bloškem jezeru

Gor in dol, sem in tja. Le ko prideš do roba se vse konča, gre zgolj še navzdol. Kar bi bilo seveda prijetno, če ne bi vedel, da bo treba enkrat še nazaj. No ja, takšne misli mi je kar odpihnilo, ko sem se še vedno nasmejan zaradi imena vasice Naredi, začel hitro spuščati proti Zgončam. 

Sv. Primož in še Felicijan

Tam je bil moj prvi postanek danes, pri cerkvici sv. Primoža in še Felicijana za povrh, razgledni, kot se spodobi. Postal sem, nekajkrat globoko vdihnil, nato pa že oddrvel naprej navzdol, skozi Mišjo dolino, vse do mesta, kjer sem se spet začel vzpenjati, proti Velikemu Osolniku in od tam znova navzdol v Podhojni Hrib. 

Sumljivi most

Zanimivi kraji, prej še nisem slišal zanje, vprašanje, kdaj bom spet. Pod vasjo Osredek sem našel ostanke mlina in most, ki je bil komaj še vreden tega imena. Previdno sem šel čezenj, na obe strani. Toda če je treba, že nekako zbereš pogum in odločnost. Spet so se kolesa vrtela, proti Visokemu in svetemu Nikolaju. 

Sv. Nikolaj

Majhna cerkvica, nič bahaška, nedvomno romarji, ki se množično zgrinjajo na bližnji Kurešček, sem ne zaidejo prav pogosto. V vasi sva s prijaznim možakom rešila mojo zagato s telefonom, nato pa sem se že zagnal po makadamu proti Krvavi Peči. Ovinki so ostajali za menoj, medveda nisem srečal nobenega, čeprav so tu okoli menda prav zares doma. 

Lilija

Bi me pa skoraj zaustavila gozdna dela, pot je bila uradno zaprta, pa sem pokazal na kolesarsko čelado in zatrdil, da zaprmej zdrži tudi padec smreke, če je ravno treba. Padalo ni nič, varno sem pribrcal na drugo stran, v vasi našel Lojzov teater, kjer pa danes ni bilo kaj posebnega na sporedu. 

Lojzov teater

Razen dehteče trave, brnenja traktorja z bližnjega polja in seveda zmedenega kolesarja, ki je na naravnem odru odigral čisto svojo žaloigro. V vasi sem dobil še nov napotek kam in kako, nato pa že brcal po gozdnih cestah proti Selu. Na križišču sem moral kar malo pogledati, katera smer bo prava, da sem na koncu prišel kot je treba. 

Čisto pravi bloški smučar

Ceste od tu so mi bile znane, še nekaj ovinkov in že sem v kraju s smešnim imenom zašpilil klobaso, do osvežitve v jezeru je bilo zgolj še nekaj vrtljajev kolesa.