Kalška gora

Še za ure, ob katerih drugi zavijajo z očmi, sem bil zgoden. Kazalec je komaj dobro zastavil proti tretji uri dneva, ko sem že sopihal skozi temo proti Taški. Suhadolnikovo kmetijo sem pustil za seboj, vračala se mi je misel na tiste, ki so pred leti v trenutku hude jeze zapustili zaznavni svet. Tudi če njihove duše še vedno blodijo tu okoli, jih moja lučka ni osvetlila. 

Jutro je prišlo

Vzpenjal sem se skozi strmino, poln jutranje moči. Dosegel uravnavo, kjer je razcep proti Dolcam, stopal naprej, okna Cojzove koče na Kokrškem sedlu so bila še zaspano temna. Zgolj slutil sem strma pobočja v Kamniški konec, moja pot je vodila naprej, navzgor. Melišča in nekaj skalnih stopenj, kot bi mignil sem bil na razcepu. 

Kalška gora

Kalška gora je bila na dosegu roke, korak sem usmeril proti njenemu vrhu. Družbo so mi delali številni planinski močeradi, na vsakem koraku sem moral paziti, da nisem katerega pohodil. Iz tema so se izvili prvi obrisi, v nekaj minutah je čez gore na vzhodu prijadral dan, ugasnil sem luč, začudeno gledal oblačne koprene, ki so zastirale razglede. 

Luna

Le nad Kotliči je bil odprt prehod v svetlobo, upanje ni umrlo. Luna se še ni poslovila, nekdo ji bo moral povedati, da je njen čas minil. Nisem več dolgo čakal, ura je priganjala, treba se je bilo posloviti od visokega razgledišča. Previdno sem se spuščal, prepadi, ki jih je še malo prej do vrha polnila tema, so sedaj razkrivali svoje sive globine. 

Kokrško sedlo

Na melišču sem prišel do mesta za počitek, nekaj večjih skal je stalo na zeleni trati. Na obzorju, prav tam nad Kotliči pa se je delal dan. Rdeči svit, jutranji žarki so se ujeli v mrežo oblakov, se zataknili v črne skalne špice, obtičali kot za vedno ujeti. Na steno te nadrealistične sobe so narisali podobo pekla. 

Vzhod

Le sem in tja je kakšen žarek pobarval del skalne stene malo prej obiskanega vrha z minljivo barvo rdečkastega pridiha. V koči so očitno še spali, stopal sem naprej, okolica, ki me je obdajala ob poti navzgor, je sedaj dobivala jasne oblike. Dan se je tako rodil, mir, ki je še vedno ležal vse okoli, pa je napolnil tudi mene.

Pekel ali raj?