Petelin

Petelin. Lepo slovensko ime, prav nenavadno ga je videti na zemljevidu sredi dežele, kjer se sedaj govori drugače. Ali tisti, ki so pozabili sploh vedo, kaj pomeni? Verjetno ne. In saj sploh. Ali so imena pomembna? Ali zgolj doživetje hriba, vzpon, težje dihanje, zadovoljstvo vrha, pogledi. Nisem vedel. Zato sem se sklenil prepričati. 

Molilne zastavice

S kolesom od baznega tabora, znova pri Baškem jezeru. Mimo Ledenice, malo po svoje do gozdne ceste, od odcepa steze pa peš, počasi naprej, vse do vrha. Saj ni bilo visoko, ne naporno, pa tudi zaiti ni bilo kaj. Danes v času elektronskih pripomočkov zgolj slediš piki na ekranu, kar preveč je vse enostavno, pridih pustolovščine je zgolj zabrisan spomin. Se časi papirja še kdaj vrnejo? 

Dolina Drave

Kot bi mignil sem stal na vrhu pečine, obdan z borovci, gledal daleč. Tja, kamor bo še treba, tja, kjer sem nekoč že bil. In si ob tem odgovoril na postavljeno vprašanje. Saj ne, da bi bilo posebej važno. Pa se mi je vseeno dobro zdelo, ko sem gledal domače ime na tablici na vrhu. 

Vrh lepega imena

Ura me je danes priganjala, na takšnem mestu to ni ravno lepo, toda drugače ne gre. Spustil sem se po poti navzdol, zagrabil kolo za roge in se odpeljal v smeri doline. Malo sem iskal prehode, malo lomastil, na koncu pristal ob podhodu pod avtocesto. Kot prehod v drug svet, futurističen arhitekturni presežek. 

Pogled med drevjem

Sem še vedno razmišljal, ko sem na obdravski poti že menjal zračnico. Se nasmehnil presenečenemu ribiču, ki mu kar ni bilo jasno, od kje sem se vzel in zakaj že obračam. Toda rekel ni nič. Zato sem bil tudi sam tiho, se smejal v brk. 

Prehod

In že priganjal dvokolo navzgor v breg, na drugi strani nato seveda znova navzdol. Kajti čas se je iztekal, vedel sem, da bova morala kmalu oditi. Toda pred tem je bilo treba posedeti na plaži, skočiti v vodo, užiti zadnje trenutke ob Baškem jezeru. In si ob tem obljubiti skorajšnje snidenje.

Baško jezero

Do sv. Nikolaja in nazaj

Jutro se je že zbudilo. Sonce se je iskrilo skozi meglice, ki so ležale nad vodo. Jezero je bilo mirno, kopalci bodo prišli kasneje, s toploto dneva. Pogledal sem naokoli, razmišljal o tem, kako si vedno, preden se odpravim na naporno pot, predstavljam vrnitev. Nato pa že zapeljal po cesti, Bloška planota je vendarle čudovita za kolesarska pohajanja. 

Jutro pri Bloškem jezeru

Gor in dol, sem in tja. Le ko prideš do roba se vse konča, gre zgolj še navzdol. Kar bi bilo seveda prijetno, če ne bi vedel, da bo treba enkrat še nazaj. No ja, takšne misli mi je kar odpihnilo, ko sem se še vedno nasmejan zaradi imena vasice Naredi, začel hitro spuščati proti Zgončam. 

Sv. Primož in še Felicijan

Tam je bil moj prvi postanek danes, pri cerkvici sv. Primoža in še Felicijana za povrh, razgledni, kot se spodobi. Postal sem, nekajkrat globoko vdihnil, nato pa že oddrvel naprej navzdol, skozi Mišjo dolino, vse do mesta, kjer sem se spet začel vzpenjati, proti Velikemu Osolniku in od tam znova navzdol v Podhojni Hrib. 

Sumljivi most

Zanimivi kraji, prej še nisem slišal zanje, vprašanje, kdaj bom spet. Pod vasjo Osredek sem našel ostanke mlina in most, ki je bil komaj še vreden tega imena. Previdno sem šel čezenj, na obe strani. Toda če je treba, že nekako zbereš pogum in odločnost. Spet so se kolesa vrtela, proti Visokemu in svetemu Nikolaju. 

Sv. Nikolaj

Majhna cerkvica, nič bahaška, nedvomno romarji, ki se množično zgrinjajo na bližnji Kurešček, sem ne zaidejo prav pogosto. V vasi sva s prijaznim možakom rešila mojo zagato s telefonom, nato pa sem se že zagnal po makadamu proti Krvavi Peči. Ovinki so ostajali za menoj, medveda nisem srečal nobenega, čeprav so tu okoli menda prav zares doma. 

Lilija

Bi me pa skoraj zaustavila gozdna dela, pot je bila uradno zaprta, pa sem pokazal na kolesarsko čelado in zatrdil, da zaprmej zdrži tudi padec smreke, če je ravno treba. Padalo ni nič, varno sem pribrcal na drugo stran, v vasi našel Lojzov teater, kjer pa danes ni bilo kaj posebnega na sporedu. 

Lojzov teater

Razen dehteče trave, brnenja traktorja z bližnjega polja in seveda zmedenega kolesarja, ki je na naravnem odru odigral čisto svojo žaloigro. V vasi sem dobil še nov napotek kam in kako, nato pa že brcal po gozdnih cestah proti Selu. Na križišču sem moral kar malo pogledati, katera smer bo prava, da sem na koncu prišel kot je treba. 

Čisto pravi bloški smučar

Ceste od tu so mi bile znane, še nekaj ovinkov in že sem v kraju s smešnim imenom zašpilil klobaso, do osvežitve v jezeru je bilo zgolj še nekaj vrtljajev kolesa.

Špička

Plezalni dogodek v Iškem Vintgarju in piknik, ki mu je sledil, sta bila zgolj še spomin, ki je počasi tonil v globine pozabe. Sedaj so se pisale nove zgodbe, trenutki so bežali mimo mene. Podpeč je bila izhodišče, komaj so se kolesa dobro zavrtela, že se je svet postavil pokonci. Začel sem pridobivati višino, počasi, toda enakomerno, brez odmora. 

Cesta

Vas Preserje je bila zadnja znana točka. Od tu je šlo samo še navzgor, odpirali so se novi, lepi pogledi. Zanimive oznake za motoriste so počasi lezle mimo mene, na višinomeru sem odšteval metre, končno je bilo tu sedlo, počivališče za kolesarje, Rakitna, škratja hišica. Pa ni bilo nikogar doma, zato sem se odpeljal nazaj navzdol, do jezera. 

Rakitna

Bilo je še mirno, v njem so se odsevali oblaki, smreke okoliških gozdov. Prijetno bi bilo posedeti, toda čakali so me novi klanci, spusti. Sedaj sem res valoval, v smeri vasi Dobec, kjer sem le nekaj deset metrov za sv. Lenartom odkril zanimivo mlako. In prvič res malce počil. Ter kljub temu, da me je vleklo navzdol, raje zavil nazaj. 

Jezero

Saj je bilo še toliko zanimivih kotičkov, ki sem jih zgrešil. Špička je bila prva. Velika. Torej je kolo pristalo v grmovju, do razglednega vrha sem šel peš. Seveda je bilo presenečenje veliko. Iz gozda sem stopil nekaj metrov pod vrhom in takoj začel uživati v čudovitem razgledu izpod modrega neba. 

Špička

Bližnji vršički, pogled proti Cerkniškemu jezeru, vasem ob njem. A nisem se predolgo zadržal na vrhu, saj je bilo pred menoj še kar nekaj poti. Znova sem valoval gor in dol, nazaj proti Rakitni, tja, od koder sem prišel. Obiskal sem še Krimšček, nato pa že drvel navzdol, proti Podpeči in Jezeru. 

Razgled

Zaključil sem krog, zagrabil stvari za kopanje. Saj sem se seveda moral ustaviti tudi na travniku ob vodi, zaplavati. Ravno pravšnja nagrada za trud in lep zaključek izleta. Saj tako seveda mora biti.

Jezero

Kalška gora

Še za ure, ob katerih drugi zavijajo z očmi, sem bil zgoden. Kazalec je komaj dobro zastavil proti tretji uri dneva, ko sem že sopihal skozi temo proti Taški. Suhadolnikovo kmetijo sem pustil za seboj, vračala se mi je misel na tiste, ki so pred leti v trenutku hude jeze zapustili zaznavni svet. Tudi če njihove duše še vedno blodijo tu okoli, jih moja lučka ni osvetlila. 

Jutro je prišlo

Vzpenjal sem se skozi strmino, poln jutranje moči. Dosegel uravnavo, kjer je razcep proti Dolcam, stopal naprej, okna Cojzove koče na Kokrškem sedlu so bila še zaspano temna. Zgolj slutil sem strma pobočja v Kamniški konec, moja pot je vodila naprej, navzgor. Melišča in nekaj skalnih stopenj, kot bi mignil sem bil na razcepu. 

Kalška gora

Kalška gora je bila na dosegu roke, korak sem usmeril proti njenemu vrhu. Družbo so mi delali številni planinski močeradi, na vsakem koraku sem moral paziti, da nisem katerega pohodil. Iz tema so se izvili prvi obrisi, v nekaj minutah je čez gore na vzhodu prijadral dan, ugasnil sem luč, začudeno gledal oblačne koprene, ki so zastirale razglede. 

Luna

Le nad Kotliči je bil odprt prehod v svetlobo, upanje ni umrlo. Luna se še ni poslovila, nekdo ji bo moral povedati, da je njen čas minil. Nisem več dolgo čakal, ura je priganjala, treba se je bilo posloviti od visokega razgledišča. Previdno sem se spuščal, prepadi, ki jih je še malo prej do vrha polnila tema, so sedaj razkrivali svoje sive globine. 

Kokrško sedlo

Na melišču sem prišel do mesta za počitek, nekaj večjih skal je stalo na zeleni trati. Na obzorju, prav tam nad Kotliči pa se je delal dan. Rdeči svit, jutranji žarki so se ujeli v mrežo oblakov, se zataknili v črne skalne špice, obtičali kot za vedno ujeti. Na steno te nadrealistične sobe so narisali podobo pekla. 

Vzhod

Le sem in tja je kakšen žarek pobarval del skalne stene malo prej obiskanega vrha z minljivo barvo rdečkastega pridiha. V koči so očitno še spali, stopal sem naprej, okolica, ki me je obdajala ob poti navzgor, je sedaj dobivala jasne oblike. Dan se je tako rodil, mir, ki je še vedno ležal vse okoli, pa je napolnil tudi mene.

Pekel ali raj?

Sv. Hema nad Podjuno

Prejšnji dan smo bili na obisku pri Kralju Matjažu. Ali je to neko nestvarno bitje ali resnični junak iz preteklosti je seveda lahko odgovoriti. Kako pa je bilo z Emo ali Hemo, kot običajno rečejo severni sosedje, je pa že drugo vprašanje. Pa moj današnji cilj ni bilo raziskovanje tovrstnih povezav. 

Sončni travniki

Raje sem se prepustil dihanju, vrtenju pedalov in dviganju iz Globasnice proti sončnim travnikom, ščepcu otroškega navdušenja ob najdbi lepega in veliki žlici zgodovine teh krajev. Najprej sem se odločil za romanje k Svetemu Simonu. Menda je bil velik gorečnik, njegova cerkev je nad dolino, tisoč metrov visoko. 

Simon

Prav velikega razgleda od nje ni, je pa postavljena na mirnem kraju, jasi sredi gozda. Toda česar ne vidijo oči, lahko začuti duša. Spust na sedlo in vzpon do Heme sta bila mimo kot piš vetra. Presenečenje na vrhu je bilo seveda veliko. Ostanki nekdanjega svetišča so razkriti današnjim očem, romarska hiša pod njim tudi. 

Sv. Hema

Današnja cerkev je videti prav skromno, lipa ob njej pa je veličastna. Kar vidiš lahko očake, ki možujejo tam in skušajo najti odgovore na vprašanja tistega časa. Ali pa razmišljajo, koga bodo vrgli v brezno malo nižje. Tisto, ki je odprtina nad Rozalsko jamo. V njej je kapela, posvečena sv. Rozaliji, pod njo izvir zdravilne vode. 

Notranjost

Občudoval sem strme stene, popil nekaj požirkov, prav toliko vzel še s seboj. Pred cerkvijo, znova na soncu, z nasmehom poslušal govorico ljudi, ki so prihajali v cerkev. Mešanica obeh jezikov, enakopravnih, kot bi ne bilo nikakršnih razlik. Spustil sem se navzdol, kolo je drvelo do novega kuclja, na katerem stoji še ena cerkev. 

Rozalska jama

Zadnja, ki sem jo obiskal danes. Sv. Andrej. Potem, ko me je oblajal nezaupljivi štirinožec z bližnjega dvorišča, sem se po strmi poti vzpel do travnate uravnave. Kar peš, s kolesom ne bi šlo. Nato pa že zaključeval krog, zavijal po cestah tja proti Podjuni, ki danes nima več tako lepega imena. 

Sv. Andrej

Čakalo me je še nekaj kilometrov do Globasnice. In en postanek. Pri hudičevem kamnu. Menda ga je sem, na sredino polja, zalučal sam hudič, jezen, ker mu je ušla ena izmed duš. Še danes se pozna odtis njegovega prsta v skali. Da pa bi se razbil hudičev vpliv, so vaščani na vrh nesrečne skale postavili križ. Pa naj bo, kot že hoče biti. Samo, da je prav.

Hudičev kamen