Trije večerni pogledi

Počasi prihaja poletje. Večeri so dolgi, topli. Kar kličejo k prijetnemu sprehodu. Nekam, kjer lahko sedež in se zazreš v daljavo. Vse tja do raja. Ki je seveda pod gorami, kot pove pesnik. Jezero in otoček sredi njega. Grad nad vodo. 

Pogled z Ojstrice

Pogled pa prav poseben s skalne škrbine in dveh kucljev. Na drugem koncu, visoko in strmo nad Zako. Tja greva. Kaj pa drugega. Sladokusca prav posebne vrste. Nasmejana. Potem, ko sva srečala očitno izgubljeni par, ki je napačen dan iskal matičarja. Tuja država, drugačne navade in zapovedi. 

Večerne meglice

Saj mogoče sta si prav zato zaobljube podala na tako čudovitem kraju. Do Ojstrice sva se komaj ogrela, odprl se nama je prvi pogled na večer, tiho je legal na deželo. Privabil je vrsto oči, nasmehnila sva se jim, se ozrla v globino strmoglavo visoko nad kampom. Nato pa že hitela proti drugemu pogledu. 

Pogled z Velike Osojnice

Z najvišjega od trojčkov, Velike Osojnice. Vzpona je bilo komaj za dober pogovor, besede so ostajale za nama. In nekaj globokih vdihov. Jezero je bilo še za odtenek bolj temno. Navzdol sva poiskala drugo pot, preko najvišje točke. Zgolj toliko, za statistiko, seveda. 

Pogled z Male Osojnice

In kaj sedaj? Če sva bila na dveh, greva seveda še na tretjega. Mala Osojnica, nekoliko nižja, a zato toliko bolj zanimiva. Verjetno najlepši pogled, delila sva ga z zavzetim fotografom, ki se je odločil ujeti prav vsak trenutek dneva. Navzdol sva se spustila na drugo stran, po strmih stopnicah ob steni. 

Stopnice

Luči nisva prižgala, včasih zato bolj tipala kot videla. Pa nič zato. Saj se je pot iztekala. Mimo zapuščene vile muzealcev sva prišla na široko cesto, še malo naprej še širšo. In da bi šla sedaj že domov? To se seveda ne spodobi. Saj je vendarle poletni večer, vročina še ni povsem popustila. 

Luna nad Malo Osojnico

Torej na sladoled, seveda, tja, kjer imajo dobrega. Da se dan zaključi tako, kot je treba. Sva se oba strinjala med vožnjo domov.