Gojzd

Za marsikaj, kar si doživljal v rani mladosti, misliš, da je že zdavnaj izginilo v prahu časa, odšlo s tistimi, ki jih ni več med nami, se skrilo nekam v zakotne vijuge možganov. Spomin, ki se je že zdavnaj zavlekel tja, od koder ga ne izbeza nihče več. Da je vse to le na pol res, se zaveš, ko znova povsem slučajno srečaš kraje, kjer si takrat bil. 

Pot spominov

Stopiš na znano, a pozabljeno pot, odprejo se ti pogledi, ki si jih nekoč že videl. Res je. Nekoč smo hodili po poti, ki se tam za bolnico nad Golnikom začne, vijuga skozi go(j)zd in te odloži v naselju s prav takšnim imenom. Le, da ga pišemo z veliko začetnico. Včasih smo potegnili še naprej, proti Kriški, včasih pa nam je bilo že to, da smo prišli na travnike nad vasjo, zadosti. 

Pogled s skalnega pomola

Prav tu je bilo, ko sem v starem skednju našel manjkajoči delček sestavljanke, zadnji del težko pričakovanega, pa zgrešenega Zabavnika. Vsak današnji oboževalec raznih telenovel bi me povsem razumel. Sveti gral pod prahom sena in svežega lesa. Jutro se je komaj rodilo, ko sem že stopil na to pot spominov. 

Vzletišče

Bolniki v veliki stavbi pod menoj so zrli skozi okna. Upali so na najboljše, toda kdo bi vedel, kaj jim bo prinesel dan. Usodno napoved moža v belem, ki mora včasih povedati tudi kaj, kar boli. V pravem življenju se žal ne izide vedno vse po željah, scenarij piše nekdo, ki se ne pusti podkupiti, usode se ne da spremeniti. 

Doslej neznani vrh

Sopihal sem navzgor, dan je bil za poglede, odpirali so se vedno lepše, videlo se je daleč. Pred vasjo sem zavil proti vršičku, ni mi bilo znano, da bi tu že hodil. Nič zato, sem si mislil, pot me je lepo vodila vedno višje, čez nekaj korakov sem že stal na vzletišču jadralnih padalcev. 

Ob poti navzdol

Če bi le imel peruti. Pobožna želja, povsem neuresničljiva, vsaj v tem svetu. Pogladil sem se po ramenih. Nasmehnil proti dolini, se navzdol napotil peš, po svojih stopinjah, prešernost mi je igrala na ustnicah.