Gor in dol

Čas je bil, da znova malo prevetrim kolo. In kje bi ga lažje, kot na ridah Istre. Kamor smo končno odpotovali ta vikend. Saj sem vendarle vedel, da se tu vedno vse začne na točki nič, tam na obali, nato pa se dviguje in spušča, kot bi pokrajina hotela posnemati valovanje. Mogoče pa je dejansko morje nekoč okamnelo, me je prešinilo, ko sem poganjal pedale proti severu, do Umaga in še naprej proti Savudriji. 

Umag

Popoldan se je prelival v večer, ko sem pozdravil prijatelja, zmotil igralca košarke ob obali in nato iskal pravo pot do skritega jezerca. Našel sem kamniti kolovoz, se spustil v kotanjo. Ali je malo večja mlakuža naravna, se nisem spraševal. Raje sem postal v tihoti, stopil čez mostiček, prestrašil želvo, ki se je hitro odrinila v vodo in skrila med vodnim rastlinjem. 

Skrito jezerce

Še bi stal pod vrbo in vpijal mir, če me ne bi čas priganjal. Znova sem bil na kolesu, se vrnil na hrupno cesto in mimo prizorišča, na katerem se je že začenjalo nočno dogajanje, brcal do odcepa proti Bujam. Saj se vendarle ne spodobi, da zgolj razmišljam o okamnelem valovanju. Moral sem ga preizkusiti sam. 

Avtoportret

Sopihal sem navzgor, metrov višine je bilo vedno več. Zadnji klanec do mesteca je bil seveda takšen, kot, da ga nikoli ne bo konec. Pa je to zgolj občutek. Vsak klanec se nekje konča. Kako hitro je odvisno zgolj od razdalje, strmine in utrujenosti. Predvsem slednja je pomembna, kroji kako lahko, če sploh. Pa je šlo. 

Trnuljčica

Že sem bil na vrhu, valoval proti odcepu za samotno, zapuščeno hiško. Zadnji sončni žarki dneva so se uprli v njene stene. Ki komaj še kljubujejo trnju, obrašča jo kot Trnuljčico, sili kvišku, brani blizu. Vračal sem se do Buj, zavijal navzdol, ubiral najbližjo pot proti domači postelji. 

Slovo

Končno se je valovanje umirilo, sledil je zgolj spust, noge so počivale, pljuča zadihala lažje. Kanfanar, Dajla, že sem bil doma, tu sem kolo prislonil na drevo, si oddahnil, rekel – dovolj za danes.