Še enkrat tavelika

Letošnja zima razen mraza, ki je v začetku leta kar dobro stiskal mesec in več, ni prinesla nič kaj prida veliko. Snega komaj za vzorec, tako v dolini kot tudi višje, po gorskih hrbtih. In tudi hitro se je poslovila. Saj se april še dobro ni najavil, ko so temperature že segle krepko čez običajne pomladanske. 

Barve so se razlile ...

Zato nič čudnega, da od uborne snežne odeje ni ostalo prav veliko. Na južnih pobočjih bolj ali manj sploh nič, na severnih pa ga tudi že krepko zmanjkuje. Plaz pod Mojstrovkami, kje smo običajno še krepko v maj, včasih pa celo junij, vriskali navzdol, kopni. Pred tednom dni je bil še povsem bel, sedaj brez sramu kaže gola rebra. 

Pobočja pod taveliko

Kakšna šlogarica, ki kaj da nase, bi mu ne upala napovedati več kot teden ali dva bele odeje brez prekinitve. No, pa saj kaj bi nergal. Je treba izkoristiti, kar ti je dano. Ko sva že pred peto zjutraj stala na njegovem robu in ob temi vse naokoli razmišljala, da se je teden prej res zamenjala ura, nisva videla nič. 

Drobir

Razen drobirja pred najinimi nogami, snežnega jezika nekoliko naprej in nekakšnih stopinj, ki sva jim sledila navzgor. Smuči so bile seveda na nahrbtniku, toliko je pa že bilo hladu, da sneg ni čisto nič popustil. Dva luknjača, edini duši pred nama, sta zavili proti Grebencu. 

Ja, dan se res prebuja!

Kam sta odvila tista dva za nama, nisva videla, sva prehitro zavila v strmino. Kopnina nad mestom, kjer pogledaš na drugo stran, je bila pričakovana, pa saj do snega ni bilo daleč. Nadela sva smuči in se zložno vzpenjala proti Veliki Mojstrovki. 

Pogled z vrha

Sneg tudi tukaj hitro pobira, večje skale se takoj, ko sonce posije izza sosedov na drugi strani prelaza, že sončijo. Toda med njimi je snega še zadosti, s prestopom ali dvema sva brez težav pricuckala do vrha. Tam pa. Seveda klasika. Navdušeni pogledi vse naokoli, dobrote iz nahrbtnikov, priprave za spust. 

Pogled z Grebenca

Ta je bil takšen, da boljši skoraj težko. Vročina preteklih dni je po njem potegnila kot skrbna materina roka, zgladila vse morebitne gube. Zavoji so si sledili vse do uravnave med balvani, sredi igrišča velikanov. Pred nama je bila zgolj še prečka, prebijanje skozi ruševje, spust na Grebenc. 

Zavoji

In nato iskanje bolj ali manj gladkih pobočij navzdol, dokler se je dalo. Čisto za konec pa klasični rodeo, malo tu in malo tam, vse do zadnjega zavoja. Ta teden se je še dalo tako daleč, naslednjega verjetno ne bo šlo več. A nič zato. Saj je vse skupaj zgolj en droben vrtljaj v kolesju večnosti. 

Rebra