Kot bi ne mogel nehati ...

To je bilo pa skoraj kot prava komedija zmešnjav. Najprej sem vse možnosti za družbo prečrtal v svojem imeniku ali pa so me prečrtali prijatelji ob telefonskem klicu. Tudi prav. Vseeno sem zvečer v avto vrgel kolo, smuči in vso ostalo pripadajočo opremo. Načrt je bil jasen. Zvoh. 

Jutro na spomladanski progi

Drdranje žičniških naprav se je ob očitni pomladni povodnji končalo sredi tedna, sneg pa je bilo treba izkoristiti. Toda časa nisem imel preveč, danes je bil na sporedu velikonočni zajtrk. Zato sem četrt čez pet že drvel proti Jezercem, tam ugotovil, da napoved okvare zapornice drži in tako vesel pripeljal do zgornje postaje gondole. 

Zaplata in Storžič

Nekaj metrov celo še dlje, saj flike na spodnjem delu travnikov niso dajale ravno dobrih obetov. Potem pa sem sam pri sebi rekel, saj je vendarle že pomlad, se vrnil do gondole in jo mahnil navzgor. Nekaj snežnih prekinitev me je pripeljalo do Tihe doline. Nad njo sem lovil ravnotežje ob kopni cesti, nato pa se sneg do vrha ni več prekinil. 

Vrh Zvoha

Vendar bo vsak dan slabše, nekateri prehodi so bili komaj še beli. Pobočje je bilo trdo, pomrznjeno, vendar se je hodilo dobro. Že je bil pred menoj vrh, vzpel sem se do najvišje točke, se razgledal, obujal spomine o smukih s Kalškega grebena pred sedaj res že davnimi leti. 

Megla nad dolino

Takoj za vrhom Zvoha smo zavili v strm graben in peljali navzdol do prečke proti Dolgi njivi. Vse lepo in prav, če se pobočje ne bi zaključilo na robu prepada. Saj bi rekel, mladost je norost, toda ob zadostni snežni odeji bi verjetno bolj ustrezal tisti bolj star, bolj nor. Kakorkoli. 

Ježa in začetek žleba

Čudovito sončno jutro sem zaključil z drdranjem po pomrznjeni snežni odeji (skopi, pa vendarle) navzdol. Pod Tiho dolino sem moral dvakrat sneti smuči za nekaj metrov, približno tolikokrat pa s smučmi prestopiti tisti meter kopnine. Da bi bil potem zadnji zavoj tik ob avtu. 

Pobočja pod Krvavcem

Toda dan še ni bil končan. Velikonočni zajtrk sem ujel, po njem pa je prišlo elektronsko vabilo prijatelja. Na pobočjih Krvavca je skril listek, v katerega sem se želel vpisati. Ni mi preostalo drugega, kot da skočim v avto in znova odhitim proti Krvavcu. Tokrat se nisem ustavil pri zgornji postaji gondole. 

Tudi Zvohu so šteti dnevi

Odpeljal sem do Tihe doline, kjer sem le nekaj metrov proč od zgornje postaje slovite grafarce, parkiral. Sledil sem točkam mimo vrhov in vršičkov in na koncu znova užival v spustu navzdol. Ravno prav odpuščena zgornja plast. Puterček. Kje, kod in kam, pa raje ne povem, da ne pokvarim pretirano presenečenja tistim, ki pridejo za menoj. 

Oblači se

In sedaj? Domov? Pa jade. Flanka s Krvavca me je vlekla. Toda cucki so povsem odpovedali poslušnost. Malo sem cincal, nato pa le vrgel smuči na nahrbtnik in jo peš mahnil proti Krvavcu. Teža na hrbtu ni bila prijetna, vendarle pa pobočja ni bilo veliko. 

Pogled s Krvavca

Že sem stal na vrhu, gledal navzdol, užival v zavojih. Res so bili čisti užitek, vse od prvega, do zadnjega, le meter ali dva od avtomobila. Še zadnjič sem pogledal navzgor, flike snega in vedno večje kopnine, kjer pomladanske cvetice počasi lezejo izpod tal. Pomlad je tukaj, ni kaj.

Flanka s puterčkom