Kopitnik

Pomlad je tukaj, smuči so pristale v kotu, čas je za kolo. Zato je bil že skrajni čas, da tudi sam sedem nanj in jo mahnem malo naokoli. Ko sem ugotovil, da se iz Laškega da marsikam, in to prav nič po prometnih in nevarnih dvopasovnicah, je bil načrt toliko, kot narejen. 

Lurška Mati božja

Hrumeče pošasti sem zaznaval zgolj s kotičkom očesa, ko so se moja kolesa vrtela na drugi strani Savinje. To sem preskočil šele pri Rimskih toplicah in ob tem resno razmišljal ali bi se proti mojemu cilju napotil peš. Saj je bil obet krožne poti videti privlačen. Pa sem se premislil. 

Proti Kopitniku

Danes je vendarle čas za poganjanje pedalov, zagrizel sem v breg, mimo Lurške Matere božje, se po klancu, kjer bi še peš grizel kolena, prevalil na drugo stran in peljal do sedla. Marno. Tu sem se odcepil, čakali so me klanci. Pa se nisem pritoževal, niti sebi, niti kosmatincu, ki me je oblajal sredi poti. 

Je to Kopitnik?

Sem se raje ustavil, on je utihnil, pozorno poslušal, nato pa se zame ni več zmenil, čuval je sivo cesto naprej. Metri so se iztekli, tako dolžinski kot višinski. Kolo sem privezal za drevo, stopil zadnje metre do razgledne skale peš. Saj moraš vedeti. Ko ne gre več, ne gre več. Razgled je bil res poseben, tam na robu ničesar. Kar stal sem in se čudil. 

Najvišja točka

Nato pa odšel še do najvišje točke, ali je pravi Kopitnik na skali ali tu, se mi niti ni zdelo pomembno vprašanje. Še manj takšno, da bi nanj moral iskati odgovor sam. Kam naprej mi je bilo že znano. Opazil sem tablico, ali gre s kolesom ali ne, se nisem spraševal. In ni šlo. Zato pa peš ni bilo težav, kolo je poskakovalo ob meni, včasih pristalo tudi v rokah. 

Cesta pod vasjo Širje

Pa saj se vsaka steza izteče in tudi ta me je odložila na makadamu, ki me je strmo navzdol, pa znova prav tako navzgor, pripeljal do vasi Širje. Zanimiva vasica, pripeta pod strmino hriba. Z vsem kar mora imeti. Cerkvijo, gradičem, kapelico ob poti. Ki me je po številnih ovinkih pripeljala do Zidanega Mostu. 

Zidani Most

Postal sem pri lokomotivi, nato pa že lovil samotno pot na napačni strani reke, se po njej vzdigoval in spuščal do Rimskih toplic, od koder pa mi je bilo tako ali tako že vse znano.