Kopitnik

Pomlad je tukaj, smuči so pristale v kotu, čas je za kolo. Zato je bil že skrajni čas, da tudi sam sedem nanj in jo mahnem malo naokoli. Ko sem ugotovil, da se iz Laškega da marsikam, in to prav nič po prometnih in nevarnih dvopasovnicah, je bil načrt toliko, kot narejen. 

Lurška Mati božja

Hrumeče pošasti sem zaznaval zgolj s kotičkom očesa, ko so se moja kolesa vrtela na drugi strani Savinje. To sem preskočil šele pri Rimskih toplicah in ob tem resno razmišljal ali bi se proti mojemu cilju napotil peš. Saj je bil obet krožne poti videti privlačen. Pa sem se premislil. 

Proti Kopitniku

Danes je vendarle čas za poganjanje pedalov, zagrizel sem v breg, mimo Lurške Matere božje, se po klancu, kjer bi še peš grizel kolena, prevalil na drugo stran in peljal do sedla. Marno. Tu sem se odcepil, čakali so me klanci. Pa se nisem pritoževal, niti sebi, niti kosmatincu, ki me je oblajal sredi poti. 

Je to Kopitnik?

Sem se raje ustavil, on je utihnil, pozorno poslušal, nato pa se zame ni več zmenil, čuval je sivo cesto naprej. Metri so se iztekli, tako dolžinski kot višinski. Kolo sem privezal za drevo, stopil zadnje metre do razgledne skale peš. Saj moraš vedeti. Ko ne gre več, ne gre več. Razgled je bil res poseben, tam na robu ničesar. Kar stal sem in se čudil. 

Najvišja točka

Nato pa odšel še do najvišje točke, ali je pravi Kopitnik na skali ali tu, se mi niti ni zdelo pomembno vprašanje. Še manj takšno, da bi nanj moral iskati odgovor sam. Kam naprej mi je bilo že znano. Opazil sem tablico, ali gre s kolesom ali ne, se nisem spraševal. In ni šlo. Zato pa peš ni bilo težav, kolo je poskakovalo ob meni, včasih pristalo tudi v rokah. 

Cesta pod vasjo Širje

Pa saj se vsaka steza izteče in tudi ta me je odložila na makadamu, ki me je strmo navzdol, pa znova prav tako navzgor, pripeljal do vasi Širje. Zanimiva vasica, pripeta pod strmino hriba. Z vsem kar mora imeti. Cerkvijo, gradičem, kapelico ob poti. Ki me je po številnih ovinkih pripeljala do Zidanega Mostu. 

Zidani Most

Postal sem pri lokomotivi, nato pa že lovil samotno pot na napačni strani reke, se po njej vzdigoval in spuščal do Rimskih toplic, od koder pa mi je bilo tako ali tako že vse znano.

Kot bi ne mogel nehati ...

To je bilo pa skoraj kot prava komedija zmešnjav. Najprej sem vse možnosti za družbo prečrtal v svojem imeniku ali pa so me prečrtali prijatelji ob telefonskem klicu. Tudi prav. Vseeno sem zvečer v avto vrgel kolo, smuči in vso ostalo pripadajočo opremo. Načrt je bil jasen. Zvoh. 

Jutro na spomladanski progi

Drdranje žičniških naprav se je ob očitni pomladni povodnji končalo sredi tedna, sneg pa je bilo treba izkoristiti. Toda časa nisem imel preveč, danes je bil na sporedu velikonočni zajtrk. Zato sem četrt čez pet že drvel proti Jezercem, tam ugotovil, da napoved okvare zapornice drži in tako vesel pripeljal do zgornje postaje gondole. 

Zaplata in Storžič

Nekaj metrov celo še dlje, saj flike na spodnjem delu travnikov niso dajale ravno dobrih obetov. Potem pa sem sam pri sebi rekel, saj je vendarle že pomlad, se vrnil do gondole in jo mahnil navzgor. Nekaj snežnih prekinitev me je pripeljalo do Tihe doline. Nad njo sem lovil ravnotežje ob kopni cesti, nato pa se sneg do vrha ni več prekinil. 

Vrh Zvoha

Vendar bo vsak dan slabše, nekateri prehodi so bili komaj še beli. Pobočje je bilo trdo, pomrznjeno, vendar se je hodilo dobro. Že je bil pred menoj vrh, vzpel sem se do najvišje točke, se razgledal, obujal spomine o smukih s Kalškega grebena pred sedaj res že davnimi leti. 

Megla nad dolino

Takoj za vrhom Zvoha smo zavili v strm graben in peljali navzdol do prečke proti Dolgi njivi. Vse lepo in prav, če se pobočje ne bi zaključilo na robu prepada. Saj bi rekel, mladost je norost, toda ob zadostni snežni odeji bi verjetno bolj ustrezal tisti bolj star, bolj nor. Kakorkoli. 

Ježa in začetek žleba

Čudovito sončno jutro sem zaključil z drdranjem po pomrznjeni snežni odeji (skopi, pa vendarle) navzdol. Pod Tiho dolino sem moral dvakrat sneti smuči za nekaj metrov, približno tolikokrat pa s smučmi prestopiti tisti meter kopnine. Da bi bil potem zadnji zavoj tik ob avtu. 

Pobočja pod Krvavcem

Toda dan še ni bil končan. Velikonočni zajtrk sem ujel, po njem pa je prišlo elektronsko vabilo prijatelja. Na pobočjih Krvavca je skril listek, v katerega sem se želel vpisati. Ni mi preostalo drugega, kot da skočim v avto in znova odhitim proti Krvavcu. Tokrat se nisem ustavil pri zgornji postaji gondole. 

Tudi Zvohu so šteti dnevi

Odpeljal sem do Tihe doline, kjer sem le nekaj metrov proč od zgornje postaje slovite grafarce, parkiral. Sledil sem točkam mimo vrhov in vršičkov in na koncu znova užival v spustu navzdol. Ravno prav odpuščena zgornja plast. Puterček. Kje, kod in kam, pa raje ne povem, da ne pokvarim pretirano presenečenja tistim, ki pridejo za menoj. 

Oblači se

In sedaj? Domov? Pa jade. Flanka s Krvavca me je vlekla. Toda cucki so povsem odpovedali poslušnost. Malo sem cincal, nato pa le vrgel smuči na nahrbtnik in jo peš mahnil proti Krvavcu. Teža na hrbtu ni bila prijetna, vendarle pa pobočja ni bilo veliko. 

Pogled s Krvavca

Že sem stal na vrhu, gledal navzdol, užival v zavojih. Res so bili čisti užitek, vse od prvega, do zadnjega, le meter ali dva od avtomobila. Še zadnjič sem pogledal navzgor, flike snega in vedno večje kopnine, kjer pomladanske cvetice počasi lezejo izpod tal. Pomlad je tukaj, ni kaj.

Flanka s puterčkom

Kje so Turki?

Vsekakor prepolne poti sprehajalcev, ki jih je očitno pomlad priklicala izpod korenin, niso moj najljubši kraj. Zlati copati, pajkice, ki stiskajo preširoke obline, sopenje ob vsakem gibu, upajoč, da bo napor iztisnil kakšen kilogram, ki bi se še preveč poznal na najljubši plaži, ob tem pa glasno govorjenje, kot bi bili na ljubljanski tržnici. 

Pot

Med takšno poplavo besed pogrešaš le tistih ščepec, ki si ga na samotnih poteh iskalci tišine srčno izmenjamo. In si z njimi zaželimo vse dobro. Srečno. Pa vendarle to ni promenada ob Ljubljanici. Saj je vendarle hrib. No, skorajda bolj kucelj, zaščitni znak Ljubljane. Šmarna gora. 

Pogled

Vsakoletno srečanje prijateljev in pomanjkanje drugih idej me je privabilo na to romarsko pot. Kjer zvonček pri sv. Antonu odmeva brez prestanka, vsega presiti pa verjetno v zrak spuščajo želje, ki so daleč od skromnosti bližnjega svetnika. Kakorkoli. Navzgor sem jo mahal sam, prehiteval utripe srca, od ene do druge kapelice. 

Gorjančeva

Zavil na vrh Grmade in se nato, kar povprek, malo po svoje, že iz navade in poznavanja, zakadil proti Turškemu znamenju. Ali označuje kužne čase ali resnično zmago nad Turki, ne vem. Saj ob pogledu v zgodovino velikokrat pomešamo dejstva in legende. Kot bi hoteli naše očake izpred davnih let narediti junake, upajoč, da se je nekaj njihovega poguma preneslo tudi na nas. 

Prijatelji

Obšel sem kamniti monolit in se znova pomešal med klepetave glasove, ki so zadihano stopali proti vrhu. Še zadnja kapelica, pogled v dolino. Srečanje s prijateljem, vedno ga je lepo videti. Modro nebo, gneča kot na tržni dan. Za cerkvenim zidom smo se zbirali enako misleči. 

Češnja

Nekaj sto let prepozno slavili zvijačno zmago nad takratnim sovragom, seveda v tradiciji novih časov prav z njihovimi dobrotami. Pričakali zvonjenje. Naredili skupinsko sliko, nato pa po preizkusu znanja pobegnili iz tega hrupnega cirkusa. Objel nas je gozd, udušil glasove, pot nas je peljala navzdol. Toda del nas je še vedno ostajal tam gori, pod modrim nebom, bleščečim soncem.

Domov

Še enkrat tavelika

Letošnja zima razen mraza, ki je v začetku leta kar dobro stiskal mesec in več, ni prinesla nič kaj prida veliko. Snega komaj za vzorec, tako v dolini kot tudi višje, po gorskih hrbtih. In tudi hitro se je poslovila. Saj se april še dobro ni najavil, ko so temperature že segle krepko čez običajne pomladanske. 

Barve so se razlile ...

Zato nič čudnega, da od uborne snežne odeje ni ostalo prav veliko. Na južnih pobočjih bolj ali manj sploh nič, na severnih pa ga tudi že krepko zmanjkuje. Plaz pod Mojstrovkami, kje smo običajno še krepko v maj, včasih pa celo junij, vriskali navzdol, kopni. Pred tednom dni je bil še povsem bel, sedaj brez sramu kaže gola rebra. 

Pobočja pod taveliko

Kakšna šlogarica, ki kaj da nase, bi mu ne upala napovedati več kot teden ali dva bele odeje brez prekinitve. No, pa saj kaj bi nergal. Je treba izkoristiti, kar ti je dano. Ko sva že pred peto zjutraj stala na njegovem robu in ob temi vse naokoli razmišljala, da se je teden prej res zamenjala ura, nisva videla nič. 

Drobir

Razen drobirja pred najinimi nogami, snežnega jezika nekoliko naprej in nekakšnih stopinj, ki sva jim sledila navzgor. Smuči so bile seveda na nahrbtniku, toliko je pa že bilo hladu, da sneg ni čisto nič popustil. Dva luknjača, edini duši pred nama, sta zavili proti Grebencu. 

Ja, dan se res prebuja!

Kam sta odvila tista dva za nama, nisva videla, sva prehitro zavila v strmino. Kopnina nad mestom, kjer pogledaš na drugo stran, je bila pričakovana, pa saj do snega ni bilo daleč. Nadela sva smuči in se zložno vzpenjala proti Veliki Mojstrovki. 

Pogled z vrha

Sneg tudi tukaj hitro pobira, večje skale se takoj, ko sonce posije izza sosedov na drugi strani prelaza, že sončijo. Toda med njimi je snega še zadosti, s prestopom ali dvema sva brez težav pricuckala do vrha. Tam pa. Seveda klasika. Navdušeni pogledi vse naokoli, dobrote iz nahrbtnikov, priprave za spust. 

Pogled z Grebenca

Ta je bil takšen, da boljši skoraj težko. Vročina preteklih dni je po njem potegnila kot skrbna materina roka, zgladila vse morebitne gube. Zavoji so si sledili vse do uravnave med balvani, sredi igrišča velikanov. Pred nama je bila zgolj še prečka, prebijanje skozi ruševje, spust na Grebenc. 

Zavoji

In nato iskanje bolj ali manj gladkih pobočij navzdol, dokler se je dalo. Čisto za konec pa klasični rodeo, malo tu in malo tam, vse do zadnjega zavoja. Ta teden se je še dalo tako daleč, naslednjega verjetno ne bo šlo več. A nič zato. Saj je vse skupaj zgolj en droben vrtljaj v kolesju večnosti. 

Rebra