Triangel - drugič

Obljuba dela dolg. Pa čeprav je bila takšna tiha, nikoli povedana, uradno razglašena. In čim prej jo izpolniš, tem bolje. Tako sva zgolj nekaj dni po lepem nedeljskem jutru stala na dnu nekdanjega smučišča skupaj s prijateljem. 

Luč

Lučka je rezala temo, pokazala pot, nič se nisva obirala, sledila sva ji po pobočju, vedno višje, vse do spihanih pobočij pod Šentanskim plazom. Tu sva jo lahko ugasnila, dan se je priplazil povsem tiho, tam pod oblaki je dal zadosti svečave, da ni bilo treba veliko misliti, zgolj slediti znani poti proti koči in naprej. 

Begunjščica

Vse do meteorološke postaje na vrhu, kjer sva pogledala, ali je od zadnjega obiska naokoli kaj novega. Kajti vidi se daleč, treba je izkoristiti priložnost. Pustiti, da pogled zaplava. Se spočije, umiri. Kot tudi srce, preden previdno zaviješ okoli vogala navzdol, se spustiš po pobočju, kakšen zavoj ti uspe bolje, drugi slabše. 

Vrh

Toda tu se ne da veliko narediti, takšno je tudi življenje, drobne malenkosti, ki ga sestavljajo, morajo temu brezpogojno slediti. Peljala sva mimo koče, morebitno bližnjico hitro črtala s seznama možnosti. Je zadnjič le preveč škrtalo. Pred prvim ovinkom sva nekoliko razmišljala, nato pa pred zavojem ali dvema v pršiču uspela odkriti nekaj kamnov. 

Možje

Le kdo jih je postavil tja, sva se bolj smejala kot jezila. Saj vendarle ob pomanjkanju snega ne gre drugače. Zavoj je sledil zavoju, ujela sva pot, ji verno sledila do nekdanje srednje postaje žičnice. Še zadnji spust, pobočja so samevala, je bila le zgodnja ura. Počasi sva se približevala koncu današnje pustolovščine. 

Obet

Tam med gorami se je posvetilo, prvi sončni žarki. Kot vedno je prišel zadnji zavoj, pobočja so ostala za nama, čakala na druge obiskovalce, čakala na naju. Da se znova vrneva. In ni šlo drugače, kot da obljubo ponovim. Le kdaj jo bom lahko izpolnil?

Dan