Tretjič

Iz prijetnega spanca me je zbudil znani zvok. Lov se je začel. Tudi prijatelja sta bila že budna, hiter dogovor, zvezde na jasnem nebu so nas pozdravile na snegu. Koraki so si sledili, usklajeni z dihanjem, utripi srca. Pot je bila znana, lučki sta kazali pot. Zavoj v stran, tipanje kod naprej, sled predhodnikov je zakrila tema. 

Obet

Prva svetloba nas je ujela na prehodu, malo pred kočo. Skuštrano grmovje, ki ga ubožna snežna odeja ni zakrila, je pozdravljalo stare znance. V globoko zarezane doline se je razlivalo megleno morje, vedno višje je pljuskalo, samo vprašanje časa je bilo, kdaj nas bo zajelo. Ko je napolnilo zaliv, se je s tihim slapom prelivalo v drugega. 

Megleni zaliv

Skalne špice, samotni otoki. Zadnji vzpon, prihod na vrh. Nihče ni zaostajal, nihče prehiteval. Stopili smo do vremenske postaje, sneli smuči, poiskali vpisni list. Po njem je sledil nasmeh pred kamero, ali sploh deluje, se nismo spraševali. Še manj, če nas kdo gleda. 

Mrzli vrh

Viharnik, tako znan, je še vedno sameval sredi strmega pobočja. Prvi zavoj, tipanje po ozki poti, preskok na strmo pobočje, iskanje deviškega snega je bilo tokrat pravi izziv. Pomrznjena skorja ni dovolila brezskrbnosti, že sem peljal mimo koče, prehitel prijatelja, drugi je prihajal. 

Prelivanje

Pod nami se je dvigovalo megleno morje, vedno višje je bilo, še nekaj zavojev, jasnina nad nami je izginila, potopili smo se. V snegu so se kazale kopnine, kot bi kamenje poganjalo tam, kjer ga prav nič ni treba. Previdno je bilo treba tipati, škrtanje nedvomno ni zvok, ki ga rad slišiš. 

Navzdol

Še nekaj zavojev, mimo nekdanje spodnje postaje žičnice, do parkirišča, vse se je ustavilo, dihanje umirilo, mraz je pritiskal. Počakala sva prijatelja, ki jo je za nama mahal peš, nasmejani smo se poslovili, odpeljali, ponavljali obljubo. Verjamemo, da nam bodo ta pobočja to zimo dovolila še nekaj zavojev, lepih trenutkov.

Pred potopom