Ledinski vrh

Vrh mi je bil poznan. Sedlo pod njim tudi. Še mali vršiček, ki leži onstran meje in na katerega vodi zgolj zavarovana pot, sem že obiskal. Da o Babah ne govorimo. Vencu gora in ledeniku, ki je nekoč še obstajal. Sredi poletja smo se po njem spuščali kratkohlačniki. 

Pri sosedih se prebuja dan

Toda tam iz zatrepa doline na drugi strani meje navzgor še nisem hodil. Pa me je vleklo. Že nekaj časa. Dokler nisva s prijateljem skoraj sredi noči po zamahu, naj kar greva, kmalu po odcepu za Pavličevo sedlo zavila do zapornice. In še v mraku začela pohod proti razglednim parobkom. 

Ožarjena pobočja

Nad dolino se je plazil dan, ožaril skalna pobočja, ki so se iztegnila zadosti visoko, da so ujela prve žarke. Koča v Belski Kočni je še spala, osamljena, kar je bilo tistih, v katerih se pretaka življenje, so že zdavnaj odšli. Saj kdo bi pa, razen v skrajni sili, živel v takšni podrtiji. 

Belska Kočna

Barva skal se je iz rdeče prelila v rumeno in belo. Dan je prišel, jutranje sence so izginile, s seboj odnesle sanje, pomele krmežljave oči. Široka krnica, strmine na obeh straneh so objele obzorje. Trop gamsov na melišču, strme, razbrazdane stene nad njimi. 

Gamsi

Savinjsko sedlo. Prečenje in vzpon na njenega soseda. Jezersko sedlo. In nad njim na cilj. Bi rekel kdo. Midva sva vedela, da je zgolj postanek na poti. Ki sva jo po hitrem pozdravu enozobih gospodičen nadaljevala nazaj. In naprej. V krnico pod Rinke in nato na skalni prehod, skoraj najbolj južno točko sosednje države. 

Enozobe

Spustila sva se na drugo stran navzdol, zakaj bi hodila nazaj. Razdrapan svet, skozi katerega je pot kazal niz jeklenic in kot zobje štrlečih klinov, naju je pripeljal nazaj pod Savinjsko sedlo. Še vzpon in že sva zaokrožila to kratko kamnito klobaso. 

Železna pot

Posedel sem na redki travi, počakal prijatelja, ki je prihajal, zaduhal gorske cvetove, nato pa skupaj z njim stopil naprej na pot. Ki je peljala sedaj navzdol, v krnico, po znanem svetu, proti koči, gozdu, tja, od koder sva prišla.

Greben Rink