Mala Ponca

Vedel sem, da bom danes sam. Utrujenost prejšnjega dne je bila zanjo le prevelika, ni si želela novih naporov. Toda mene je vleklo, iskal sem nove poti, doživetja, presegal samega sebe. Hotel sem misli in dvome utopiti v globokih vdihih, oči spočiti na kontrastih zelene, sive, modre. 

Rifugio Zacchi

Ko sem stopal po široki poti proti koči Zacchi. In nato sledeč odcepu nad njo, nadaljeval do razgledišča nad jezeri, lepega obronka sredi gozda. Nekaj posnetkov, kolebanje. Kot vedno me je nekaj vleklo naprej. Da pogledam tja, kjer še nisem bil. Saj je bilo odločanje zgolj navidezno, kaj bo, sem vedel. 

Zgornje jezero se bo prebudilo

In na novem razcepu tudi. Grem na Ponco. Malo. Na tej še nisem bil. Pot se je vzpenjala do Vratc, kjer sem presenečeno obstal. Poti naprej ni bilo videti, kam in kako mi ni bilo več znano. Poskusil sem ujeti gamsjo stečino levo, pa sem kmalu ugotovil, da naprej ne bo šlo zlahka, ruša je samo čakala, da se odpelje navzdol. 

Mangartsko sedlo

Graben je nižje pripeljal pod ostenja, lepa krnica, toda navzgor, to pa ne. Nič, spustil sem se nižje in ujel odcep nemarkirane poti. Rdeče pike so me usmerjale prav, pot ni bila zahtevna, že sem stal na razglednem vrhu. Kar smejalo se mi je, juhej. Malo sem postal, potem pa že hitel. Čakala me je, časa ni bilo preveč. 

Kamniti stražar nad Vratci

S prijaznim pozdravom sem se spustil nazaj na razcep, tam pa zavil proti spodnjemu jezeru. Da bi tako zakrožil in na koncu zašpilil klobaso. Kot je še najlepše. Prehod pod krušljivo steno je bil sredi obnove, stari les bo zamenjala trdna pot. Spuščal sem se navzdol skozi gozd, poti kar ni hotelo biti konca. 

Pogled z Male Ponce

Občasno se mi je odprl razgled, kamorkoli sem pogledal, navzgor, navzdol, je bilo lepo. Počasi me je lovila utrujenost dneva poprej, ko sem končno prišel na uravnavo, nekaj korakov naprej pa na dobro znano cesto. Čakal me je le še vzpon do zgornjega jezera, nato pa po obvezni osvežitvi odhod proti domu, kjer so naju že čakali.

Nasmejano srečanje