Kompotela

Jutro je komaj dobro vstalo, ko sva se ustavila pri planini Jezerca. Stolp na pobočjih Krvavca je stal mirno, ko sva čakala luč ob korakih čez Kriško planino. Ko se je pot prevalila na drugo stran, se je po pobočjih Zvoha razlila sončna svetloba. Ušel sem naprej, prečil znana pobočja, se vzpel in odhitel mimo planine Koren. Na njej ni bilo videti nič živega, koča je samevala. 

Dan se bo prebudil

Vse drugače pa je bilo nadstropje višje, kjer so me krave začudeno gledale. Očitno sem jih zmotil ravno pri zajtrku. Pa se ne spodobi, da bi kar tako odšel naprej. Spregovoril sem nekaj besed, nazaj dobil značilni zvok. Nisem ga prav dobro razumel. Nadaljeval sem navzgor, na eni strani je bil razdrapan greben Ježe, na drugi Košutna. 

Pot

Nad menoj so bile zgolj rahle meglice, bele čipke so prepredale modro nebo. Vrh je bil pred menoj, še malo in že sem upiral pogled v amfiteater visokih Grintovcev na drugi strani globoke doline Kamniške Bistrice. Le še Mokrica ji je bila bližje, izpostavljeni travnati pomol. Pa danes ni bilo časa, da bi obiskal še njo. 

Čipke

Vleklo me je na Košutno, krožno pot čez planino z gorsko cerkvico sem že prehodil. Pa je pogled na čas dneva povedal, da bo tudi obisk te moral počakati. Pohitel sem navzdol, znova pozdravil svoje jutranje znanke, ki so mirno stale in mulile travo. Na planini sem se ustavil pri koči, začudeno gledal priročni »postrezi si sam« bar in ga raziskal. 

Grintovci

Žal danes z menoj ne bodo nič zaslužili, sem se nasmehnil in se preko travnatega slemena prevalil proti Kriški planini. Ob poti nazaj sem presenečeno zrl v manjšo senožet. Prvič sem jo videl, čeprav sem tu gori že večkrat hodil. Tako malo je treba, da se odpre nov pogled. Na mestu, kjer se začne Kriška planina, sva bila znova oba. 

Zanimiv kotiček

Skupaj sva nadaljevala do žičnic, se tam spet ločila. Hitel sem navzdol, proti cesti in od tam do izhodišča. Kjer sem jo pričakal, ko je po zgornji poti prikorakala tja, kjer je prav.