Planina

Pravijo, da je velika. In treba je priznati, da imajo prav. Tudi široka. In visoko. Leži. Tam nekje med dolinami in nebom, rahlo valovita, zelena ali bela, odvisno kdaj jo obiščemo. Tokrat je bila pomladna, zanimiva, cvetoča. Modra, vijolična, rumena. 

Barve

Pisane barve na zeleni podlagi, sem in tja je na njih previdno sedel metulj. Beli klobuki so se sramežljivo skrivali. Počasi so se prebujale tudi bajte, nasledniki nekdanjih pastirjev so pripravljali vse za poletne dni. Ko bodo tu okoli gorsko travo mulile rogate zverine in bo vse precej bolj živo. 

Bajte

Nad gorami v daljavi so se zbirali oblaki, se lovili med seboj in trgali svoje dolge tunike temnih barv. Kosmi so viseli vmes, obetali poslabšanje, dež, hudo uro. Toda do nje je bilo še daleč. Z najvišje točke, tam ob roži vetrov, sem se spuščal mimo samotnega drevesa proti bajtam. 

Modro

Samotnim, nič življenja še ni bilo videti tam okoli. Kot bi bil kraj pozabljen od vseh, zapuščen sredi ničesar. Cerkvica na razglednem parobku, zaščitnik bolj ali manj nedolžnih duš pod seboj, trdno zapahnjena vrata, leseni križ visoko, prav v špici. Dolina se je skrivala. 

Prihaja ...

Nižja plast oblakov, gledališki zastor nebroja iger, ki so se odvijale na odrih globoko spodaj. Nekatere vesele, druge malo manj, kakšna tragedija sem in tja. Pa saj me v resnici niti najmanj niso zanimala. Naj vsak odigra svojo vlogo tako kot mu je všeč ali mu zapoveduje neka nevidna skripta. 

Veselje

Saj vendarle lahko rečemo, da je scenarij že zdavnaj napisan, kdo je režiser pa je menda tudi znano. Počasi sva se odpravila nazaj, nisva hotela preverjati, koliko časa je še do prvih kapelj. Stopala sva po poti, majhen ptič naju je pozdravljal z roba travnika. 

Velika Planina

Bogsigavedi, kje je bil med zimo, ko so posamezne grčaste smreke na robu travnika trepetale pod ledenimi vetrovi. Sedaj je tukaj in vsakomur, ki ga le hoče poslušati, oznanja prihod toplote. Mahala sva mu v slovo, midva sva odhajala, on je ostajal … doma.

Skriti oznanjevalec toplote