Palčki

Še vedno sva bila sama. Dekleti sta bili na pohodu, imela sva ves čas dneva. Torej greva. V kovaške konce pogledat, če so palčki doma. In ali so kaj sramežljivi. Tam sredi strmih bregov. Ki se poženejo iz kratke uravnave ob rečici že takoj na robu parkirišča. Gor do cerkve in naprej. 

Palček

Če hočeš duhovno hrano, si zagotovo pošteno zadihan, ko pritečeš k nedeljski molitvi. Da bo pot prava, so kazali zabavni napisi ob poti, leseni palčki z rdečimi kapami. Kdo jih je postavil nisva vedela, zagotovo pa so prava zabava otrokom bližnjega vrtca. In spodbuda, da se prehitevajo po poti navzgor, v smeri oddajnika. 

Pri potoku

Od koder se ne vidi nič kaj veliko. Če ne zbereš moči za nadaljevanje. Do Jamnika ali še naprej. Prvovrstnih razgledišč. Ki pa danes niso bila najin cilj. Mimo mesta za počitek sva prišla do štora. Dimnik je bil sedaj poleti zaprt z velikim kamnom, skorajda skalo. Pod njim pa domovanje. Palčkov seveda. 

So palčki doma?

Potrkala sva na mala vratca, postavila nazaj coklo, ki jo je nekaj odneslo s predpražnika, nato pa že stopala po poti nazaj. Doma očitno ni bilo nikogar. Bova prišla pa drugič, ko bodo na naju izza vrat zrle prešerne oči. Šla sva znova mimo Brbotavčka. Pr' kapelc je ravno zvonilo. 

Ognjemet

Tistih nekaj vernih duš, ki jim ni bilo težko narediti drobiž korakov se je zgrinjalo slepo k obetanemu napoju večnosti. Ko sva prišla mimo in pogledala na staro mežnarijo, so že žebrali svoje molitve. Vrata so bila trdno zaprta, skušala sva pokukati skozi ključavnico, nato pa zamahnila z roko, stopila čez visoki prag nazaj na pot in se spustila v vas.

Kroparica

 Kroparica je še vedno šumela, ujeta med levi in desni breg, ulice so bile izumrle, le redki koraki so odmevali med visokimi stenami hiš. Zavila sva do mesta, kjer prej ali slej konča vsak Kropar, nato pa iskala pot med hišami, stisnjenimi ena ob drugo. Čas je bil, da pomahava palčkom in se vrneva … domov.

Odmev korakov