Zadnjič!

Še teden poprej sva se spraševala, če je konec. Pa smo vseeno sklenili, da gremo še enkrat pogledat. Kislica od vremena naj bi po napovedih meteorologov spremenila svoj obraz v nasmejano sonce. Toda očitno ne tako zgodaj, saj so kaplje prenehale ravno, ko smo se povsem sami ustavili na Vršiču. 

Kje pa je sneg?

Pogled je presenečal. Kopna raz prejšnjega tedna se je razširila čez in čez. Pomlad je kar krepko iztegnila svoj jezik in polizala veliki sladoled. Da bodo psi na začetku lepo počivali, je bilo takoj jasno. Med ustvarjanjem piramide na nahrbtniku se mi je ostrina robnikov krepko maščevala. Tako sem kot Janko iz znane pravljice za seboj puščal sled. 

Nad Vratci

Korakali smo navzgor, ostajali v samoti. Očitno je bilo nekaj drobnih snežink, ki so priplavale izpod oblakov, tako strašljivih, da si nihče drug ni drznil iz toplega zavetja. Vratca, kopni del nad njimi. In mi, ki smo si na začetku snega nadeli smuči. Tudi na teh pobočjih so se že kazala gola rebra, toda nekako se je še dalo pregoljufati mimo po snegu. 

Pobočje

Megle, ki so se občasno prikotalile, so zakrivale razglede. Poprh na skalah, res je padlo nekaj novega snega. Stopali smo višje, pod steno, vršno pobočje, piramida. Takšnih razgledov kot teden poprej res ni bilo. Toda nasmeh na obrazu je vseeno vztrajal. Obvezno lovljenje spominov, priprava opreme, zavoji navzdol. 

Na vrhu

Sveži sneg, našli smo lep prehod, odbrzeli pod steno. Prijatelj je na plazovini, ravno ko sem umaknil objektiv, naredil akrobatski premet. Seveda je bil to zgolj nov razlog za smeh, prečili smo na Grebenc, se prebijali čez ruševje, na Vratcih znova nadeli smuči. Po plazu je šlo odlično. 

Zavoji

Ponoven prehod skozi ruševje je ob pravi gimnastiki povzročil nekaj sočnih pripomb. Ozek plaz, ki je bil bolj za smuk kot pravo zavijanje ravno tako. Še zadnji zavoj. Pogled nazaj na plaz. Sedaj je bilo jasno. Res je bil zadnji. Za to zimo …

Saj bo šlo ...