Touren-nacht

Noč in njena moč. Zagotovo je nekaj na tem. Pride vsak večer, ko je sonce že zdavnaj zaspalo za obzorjem, prelije se preko ravnin, dvigne na holme, objame gore. A saj ne more biti drugega kot zgolj čas dneva. Zakaj se torej ne bi potopil vanjo, zaplaval zvezdam naproti. Če jih je na nebu sploh kaj videti. 

Večerni vzpon

Mogoče so tako razmišljali tudi tisti, ki so si zamislili vzpon tja med Petelinjek in Tromejo, na dokaj razgledni kucelj, kjer se konča sedežnica, ki čez dan navdušuje tiste, ki se jim hoditi ne da pretirano. Uspeh je zagotovljen, parkirišče polno, smuči drsijo navzgor. Podobno je razmišljal prijatelj, nas povabil, da se mu pri vzponu pridružimo. 

Na sredi

Seveda meni ni treba reči dvakrat, ob petih smo si stisnili roko, nadeli smuči, pogledali pobočje pred seboj, seveda tisti del, ki se ga da videti, nato pa stopili na pot. Hitri začetek, pridobivanje metrov, tistih, ki so v višino. Nova znanstva se tu utrjujejo brez besed, zgolj z vdihi, koraki. 

Megleno morje

Časa za postanek skoraj ni, zgolj tam, pri koči, za katero naša skupinica, ki se tu znova sreča, tiho izgine. Sedaj pa počasneje, se nasmehne moj novi znanec. In stopi naprej, meni se zdi prav tako hitro kot prej. Zadihano mu sledim. Maja je odšla prej, malo pod vrhom jo ujameva, zgoraj smo že vsi skupaj. 

Vrh

Naša mala skupinica sede v kočo, ob okno, pijačo, na klepet. Drugi še prihajajo, skupaj, posamič, vse polno jih je. Ko je klepeta zadosti, si rečemo, da bo čas. Nadenemo svetilke, lučke zapeljejo navzdol, ena za drugo. Celo pobočje jih je polno, nekatere se vzpenjajo, druge se skupaj z nami spuščajo. 

Novi prijatelji

Zavoji so previdni, smuči lepo drsijo, gneče ni pretirane. Spodaj smo znova skupaj, pri parkirišču. Toliko, da se še enkrat vidimo, poklepetamo, vprašanje, kdaj bomo znova skupaj. Nato pa ... saj ni važno. Vsak po svoje, vsi skupaj. Vemo, da je bilo lepo.

Pred spustom