Ko se napoved sfiži

Včasih imaš srečo, drugič ne. To je kolo življenja, ki se vrti brez prestanka in nič ne moreš narediti, da bi bilo drugače. Usode se ne da pretentati. Pravijo. Podobno je z vremenom. In napovedjo. Včasih drži, še večkrat ne. 

Črno belo z nekaj odtenki sivine

Tako se začneš spraševati ali vremenarji dejansko dajejo vsakdanji kruh kakšni šlogarici, da jim nato sestavi tistih nekaj stavkov, ki velikokrat posamezniku pomenijo tako veliko. Ali pa zgolj počakajo, koga od njih in kako, bo začelo trgati v kosteh. Saj dejansko se nekako to od njih tudi pričakuje. 

Meglena pobočja

Da iz znakov, ki jih vidijo okoli sebe ali pa jim jih izbruhajo drage in menda natančne naprave uganejo to, kar se bo v prihodnosti zgodilo. Šloganje torej. Ni razlike med branjem ciganke iz življenjskih črt na roki in meteorologovim iz ovčic in kumulunibulukrnekisov na nebu. Točno tako je bilo tudi tokrat. 

Sendvič

Napoved, pravi obet dokaj lepega dopoldneva, ki se bo prelil v nekoliko bolj negotovo popoldne s kakšno sneženo ploho, se je očitno čisto sfižila. Že kmalu po tem, ko sem jo mahnil skozi gozd proti že tolikokrat obiskani tromeji, je iz oblakov in meglic začelo rahlo pršeti. Z višino so vodne kapljice spreminjale svoje agregatno stanje, okoli mene je snežilo. 

Pozabljen

Beli kosmi so padali gosto, vsake toliko sem kakšnega polizal, da bi se prepričal, če prav vidim. Kajti napoved je le napoved in ne gre, da ji ne bi kar tako ne verjel. Pa naj oči vidijo, kar hočejo. Sled predhodnikov, izpred dneva ali več, je bila jasno vidna, čeprav jo je novi sneg počasi zasipal. 

Presek

Pri sebi sem bentil, da je pa ta ploha res dolgega veka, ne vedoč, da bo trajala cel dan in še pozno v noč. Utrujenost sem pozabil na nekam štoru kmalu po začetku, hodil sem zlahka, že sem iz megle po vzponu skozi gozd izluščil smučišče, malo naprej pa tudi vrh. Mrzel, prepišen, v bele koprene zavit. 

Belo ...

Skril sem se pod leseno streho, se skušal ogreti, pripravil za spust. Ta je šel po svoje, v megli tako ni bilo kaj veliko videti, še manj zgrešiti. Vožnja po strmem gozdu, preskok na cesto, pa znova navzdol, sedaj že sledeč svojim sledem, ki so jih snežinke počasi zasipale. 

Zavetje

Snega ni bilo veliko, toliko, da je zaškrtalo enkrat ali dvakrat, ko sem pod brano zavil proti smučišču. Zavoji so ostajali za menoj, eden levo in drugi desno, kot vedno. Spust se je zaključeval, moča tega dne še zdaleč ne. Ta je kar trajala in trajala, prav v posmeh vsem šlogaricam, takšnim in drugačnim.