Cicka

Oblačne koprene so se vozile nad Savo. Ta je v svojem dolinskem toku vsaj na videz dosti bolj mirna kot kmalu po rojstvu enega od svojih dveh krakov. Zato je bilo kar treba stopiti ob njej, se ujeti v njene misli in pogledati, kaj nosi s seboj. Marsikaj pobere po svoji poti, lepega, nasmejanega, objokanega, človeško hrepenenje ujeto v kapljicah. 

Jutranje barve

Ki so nekoč porosile izpod neba. Prav tistega, ki je bilo pred menoj, obsijano z rdečico svežega jutra za kamnitimi stolpi davnih zgodb. Stotine duš, ujetih v kamnite kocke. Vse skupaj zgolj prehod. Iz enega brega do drugega. Združuje. Kogarkoli že. Dejansko prav vse. Mesto je še spalo, ropotanje trdih kolesc ga ni zbudilo. 

Pretakanje

Zeleni lok mostu, nekdanje povezave, ki je danes zgolj še spomin minulih časov. Leseni pod na njem je res nekaj posebnega. Njegovim linijam sem sledil čez Savo, ravno tako ob vrnitvi na meni bližji breg. In pot nadaljeval do zidanega mostu. Kaj enega, kar treh. Njihovi loki so se prepletali nad zeleno vodo ob sotočju velike in male reke. 

Zidani mostovi

Save in Savinje. Dveh lepotic. Kar stal sem tam in ju gledal. Potem pa se s svojimi malimi kolesci poganjal naprej, po sivi cesti, mimo zanimivega slapu do nje. Cicke. Nenavadne naprave, ki je bila v letih preteklosti pomembna povezava. Vse nekaj drugega kot danes, ko je le zanimivost. 

Cicka

In dejansko prava pustolovščina. Ki je tudi mene popeljala čez Savo. Po zraku, visoko nad gladino, s pomočjo lastne sile. Vsekakor nenavadno doživetje. Na drugi strani sem se ustavil zgolj toliko, da sem pogledal, kje drvijo železne pošasti, nato pa zdrsnil nazaj. Znova zgolj do sredine, od tam naprej tako kot je treba in edino gre. 

Tekoča

S preprijemanjem, do končne postaje. Kjer sem se še enkrat razgledal, nato pa odhitel mimo mostov nazaj. Tja v objem topline. Prav tiste, katero čakam vedno tako težko ...