Imajo babe zobe? Menda ja. Saj drugače ne bi mogle gristi. Toda prav veliko ne. Saj bi drugače ne bile škrbaste. Toda kaj storijo z zobmi, ko jim izpadejo? Jih skrijejo pod blazino in čakajo, da jih odnese zobna miška? Odletijo, kot je danes običajno, v koš pri zobozdravniku?
Kupljenik
Ali pa jih, prave ajdovske deklice zadegajo visoko na hrib, tja pod vrhove, kjer zapičeni v tla opozarjajo, da se jih je bolje izogibati? Eno je zagotovo. Ena izmed njih je svoj zob zapičila visoko na dolino Save Bohinjke. Mogoče še v času, ko je tu doli večni led menil, da bo res za vekomaj. Je torej danes ni več? Se je torej ni bati?
Romantika
Sva se spraševala, ko sva se dvigala po stezi tam od prijaznega Kupljenika proti vrhu, ki s svojim imenom začudi. Številni zavoji, znaki smeri, nenavadno srečanje naju je vodilo višje. Dokler nisva stala na vrhu in gledala v dolino. Se čudila. Ime se nama ni zdelo pravo. Kako naj bo to zaobljeno teme sam babji zob? Morebiti nos ali čelo?
Bohinjska Bela
Tista nenavadna, vedno tako že iz doline opazovana škrbina je vendarle veliko nižje. Kaj pa, če so vse skupaj gromozansko velika usta? Sva gledala nenavadne špice ob poti, nekoliko nižje. In se ob misli na prevrtan zob še dolgo na glas smejala. Saj sedaj tako ali tako nihče več ne verjame v takšne zgodbe.
Dolina
Ki so bile nekoč prava sol zemlje, ki je otroke zvečer ob ognjišču puščala odprtih ust. Ko so bile sence, ki jih je metala sveča, še strašljive. In bela luč ni pregnala hišnih duhov. Kako drugačni so danes strahovi, ki nas zasledujejo in preganjajo v morastih sanjah. Predvsem zjutraj, ko odpremo oči in se zazremo v nov dan.
Otok
Ne izginejo. Ostajajo in nas strašijo tudi čez dan. Spuščala sva se v oblačni večer, razmišljala o naših prednikih, ki so nekoč živeli tu. Skupaj z babami. In njihovimi zobmi. Kjerkoli so jih že pustile. Tudi za čase, kot je današnji, in tiste, ki šele prihajajo. Še vedno so z nami.
Bilo je jutro. Nekje so še spali. Drugje pretegovali in kramežljavo gledali v nov dan. Midva sva bežala. Skozi vas in mimo cerkve, proč od ceste, po kateri so hiteli mrki obrazi, med drevesa, ki so prijazno kimala. V krošnjah so ptice zračile glasilke, hotele preglasiti ena drugo. Izvabljale nasmeh na ustnice.
Pot
Če bi te notranja sila ne vlekla naprej, bi obsedel na deblu nekega življenja zaprtih oči in nemo prisluhnil koncertu. Strma pot, dobro poznana. Vodi do nebes. Saj se od tam vidi cel svet. Drobne malenkosti nekje neskončno daleč. Dihaš. Gledaš. Na svet, kjer si pustil vso grenkobo. Jutranje sence preganja luč iz vesolja. Tipaje se prebija, objame hrib, nežno ga stisne k sebi.
Izhodišče
Težko je verjeti, kako malo je treba za srečo. Človeka. Zgolj dotik, znak bližine, pripadnosti, zaveze. Stvar, na katero čakaš vsak najmanjši trenutek ločitve, po čemer hrepeni sleherna molekula v telesu. Nekaj, kar je onstran razuma, vezano na neki čisto svoj svet. Ki se da opisati z eno besedo.
Mesto
Tako enostavno, hitro se znajde na jeziku. Pa vendarle tako neskončno široko, kot je neskončen odnos med dvema bližnjima dušama. Hrepenenje. Neizmerna želja sobivanja, bližine, dotika. Pogled je plaval naokoli, hotel prodreti skozi nepredirno goščavo vsakodnevnih nesmislov. Ugledati srčiko, bistvo, pomen.
Svetišče
Dokler nisem mimo svetišča, ki obljublja višave in dosti bolj posvetnega zvončka prišel med ljudi. Poti so si različne. Nekatere samotne, druge prepolne življenja. Odraz nas samih. Pozdravi, začudena vprašanja, nerazumevanje. Nekateri imajo morje časa in pustijo, da počasi pljuska ob njihovo obalo. Drugim kot reka odteka, prepustijo se brzicam, ki jih premetavajo sem in tja med skalami na njihovi poti.
Varno za rešetkami
Vsem se prej ali slej izteče, čaka jih skromen spomin in počasna pozaba. V enem samem trenutku ugasne tisoče drugih. Danes sem jih veliko dodal, še so tu, živijo. (Šmartno – Šmarna gora)
Včasih je treba, da si daš duška. Da se znoriš, preizkusiš meje svojih sposobnosti, v druženju doživiš nekaj novega, zanimivega. Morda celo pustolovskega. Vedno. Saj če le znaš pogledati prav, je že samo življenje velika pustolovščina. Ki se začne s prvim utripom in traja vse do zadnjega.
Spust
Ko ves čas veš, da si doma prav tam, kamor te vedno znova vleče. Kamor prisloniš svojega dvokolesnika. Recimo. Med tem, ko začudeno gledaš, kako se ti pred očmi razblinjajo vnaprejšnje predstave o vzhodni deželi, ki naj bi bila ravna kot kuhinjska miza. Na koncu pa zadihan veš, da se klanec ne bo nikoli končal.
Križev pot
Magyaratad. 22.30. Kolo. Dvoje koles. Poganjanje pedalov skozi noč. Andocs. Dobro uro kasneje. Tretje dvokolo. In nato iskanje dneva. Tam proti Blatnemu jezeru, Balatonboglar. Ob njem, in naprej. Med iskanjem davno izgubljenega, neke svoje želje. Sonce in vročina, vedno novi kilometri, boleča ramena.
Žito
Vasi z nenavadnimi imeni, nam tako tujimi, začudeni ljudje. Nenavadna trojica, ki privlači poglede. Postanki ob cerkvah, počitek ob jezeru, na travi, nekaj minut za kratek oddih. Vprašanja o tem, če ima smisel, hrepeneče razmišljanje o plaži in brezdelju. Pšenična polja, pridni delavci na njih, redke rože.
Počitek
Sonce se je skrilo, grozeče sivi oblaki. Nekaj kapelj ni prestrašilo toliko kot grmenje v daljavi. Da le ne pride bližje, smo si želeli, ko smo za trenutek zavetje našli v hiški na robu vasi. Sonce je razkadilo sivino, ki nas je dušila, znova smo kar leteli, metri in metri asfalta so ostajali za nami.
Šopek
Prihajal je znova večer, dan je porival čez rob pozabe. Tipale so lučke skozi noč, ko se je naš krog iztekel prav tam, kjer se je točno dan poprej začel. Šli smo po poti in znova našli sebe. Toda bila je dolga, 164 kilometrov, da smo vedeli, da smo, da zmoremo, da začutimo. Povezanost. Utrip. Sebe.
