Ko nič več ni važno

Dan je ponudil že toliko. Toda nikoli zadovoljen hočem še več. Iztisniti vsebino do konca. Spiti še zadnjo kapljico. Zato grem na pot. Koraki po svežem snegu. Proti potoku. Žilo napajajo skalne špice. Polnijo strugo, spomine, budijo hrepenenje. 

Zamrznjeno gibanje

Hočem pohiteti ob njej. Začutiti surovo moč, ki dere svoji usodi nasproti. Toda tam je znak. Zaprto. Naprej se ne da. Menda. Če nisi prevelik firbec in moraš vedno riniti z glavo naprej. Pa čeprav skozi zid. Zgolj toliko, da vidiš tisto, kar ni vidno vsem. Da je pustolovščina.

Trenutek 

Pod visokimi stenami in zaledenelimi slapovi preseneti konec poti. Ob steni podrto, nadaljevanje na drugi strani potoka. Toda skok bi se končal slabo. Skali, ki bi omogočali prečkanje, sta spolzki in varljivi. V glavi se slikajo možnosti, končajo v mrzli vodi, ena za drugo. Razmišljam, jemljem zalet, obračam. Odnehati, obupati, obrniti? 

Slap

Po nekaj korakih obrat in znova razmišljam, poskušam. Odrešilna zamisel. Seveda, zakaj pa ne. Bosa noga previdno zabrede v vodo. Občutek je dober, nič ni premrzla. Že sem na drugi strani, vzpenjam se naprej, pot okovana v led, ograja daje oporo. Pogled na tisoče kapljic, ki po zaledeneli strugi drvijo v loku navzdol. 

Pršenje

Pršenje je divje, v senčni soteski skrivnostno. Postanek, razmislek, poglobitev. Nikogar ni, sam uživam v trenutku. Ta je le moj. Nato klobasam po drugi poti nazaj. Zaledenela. Korak je previden, išče trdne opore. Na steno je obešena visoka, bela zavesa. Ostre čipke grozeče visijo pripete na nevidno podlogo. 

Zavesa

Zadnji vzpon, sledi. Drobim navzdol. Kamenje se kotali, spodrsne, negotovo. Kot bi gledal lastno življenje. V mislih strumni korak, toda noge se zvijajo, spodnaša jih, drsi. Iščeš oporo, pomoč. Žalostni klovn. Smeh, sramežljiva rdečica. Dokler se ne ozreš nazaj. Potem ni nič več važno.

Nič več ni važno

(Gozd Martuljek – Spodnji Martuljški slap)

Voda

Voda je tako zanimiva. Ko se kot para pokadi pred nasmejanimi usti veselega decembra. In se že v nekaj trenutkih razblini v lep spomin. Skaklja preko skal. Obraščenih z mahom in drobnimi iglicami, odpadlimi z bližnje jelke. 

Voda

Ledene sveče pa najlepši okraski. Ki nežno pocingljajo, ko se jih neprevidno dotakneš. Na poti vse naokoli. K samemu sebi. Praznični mesec. Čas za sprehode. Za romanja. Tja k izvirom. Kjer narava oblikuje svoje čudovite minljive skulpture neprecenljive vrednosti. 

Galerija

Ko jih pobožaš, ti voda napolni roko, kot življenjska energija steče za rokav. Pretoči se v srce, ki veselo zavriska. Mrzlo, dahneš navdušeno. Res, zimski dan je treba izkoristiti. Ko bi le še pod nogami škripalo. Toda kaj, snega še ni, to še pride. Prej ali slej, zanesljivo. 

Kristali

Sedaj se sonce ujame zgolj v ledene ploskve. Tam med skuštranimi travami. Sledimo poti, meja ni več. Samota nas ne moti. Čas za razgovore. Pripovedi. Spomine. Šara pomnikov dogodkov, na katere je leta legal prah. Previdno dahnemo vanje, odpihnemo tančice, odstremo zastor nekih davnih doživetij. 

Hitenje

Skušamo navdušiti. Veselimo se iskric v očeh. Koliko tega se je nabralo. Radi ali ne, gub je vedno več, noge bolj trudne, dnevi mezijo skozi prste. Toda misli so še kako žive, radi jih delimo. Prispemo do neverjetnih skulptur narave. Galerija. 

Skulptura

Med skrivenčenimi vejami, spolzkimi kamni in posušenimi travami voda obliva svoje umetnine. Ustvarja brez šol, znanja. Zgolj dolgoletne izkušnje prvobitnosti. In nato odskaklja navzdol v strugo potoka. Mi gremo višje, do jezera. Prvega. Okoli njega. 

Igra

Do drugega. Pod visoke gore. Čudovite razglede. Spokojna gladina. Ledene plošče. Nepredstavljiva moč jih lomi. Stojimo in se čudimo. Čisto tiho se poslovimo. Nočemo zmotiti miru. Saj smo zgolj obiskovalci, gostje v nekem nam tako ljubem svetu. Naj tak tudi ostane.

Lom

(Rateče – Belopeška jezera)

Jelenkamen

Pod težko volneno odejo se je komaj videlo, da je jutro že vstalo. Polno pričakovanja. Dvomov. Razpršenih. Ko je prišlo presenečenje. Takšno prvovrstno. Poženeš se z glavo skozi zid v neznano belino. In te tam pričaka … Se ve kaj. Čudež.

Jutranje meglice

Toda hej. Od začetka, brez prehitevanja. Malo po svoje, čisto brez načrta se je začela ta zgodba. Jutranji sprehod s prijateljem je odstrl prve razglede. Znani, pa vendarle vedno novi. Tokrat zasneženi. Ogrevanje nad čudovito dolino se je nadaljevalo. Vsekakor po vrsti, vedno višje. 

Kalvarija

Čez potočke. Mimo odcepa. Do kapelice. Tam na visokem robu stoji osamljena. Zanimiva. Skrivnostna. Spraševanje o molitvi, ki jo je prinesla sem gor. Za koga, čemu. Vzel sem jo zgolj kot povabilo. Na nadaljevanje. Ki se mu ne spodobi upreti. Porajali so se mi dvomi, pa sem vseeno sledil stopinjam. 

Razgledi

Peljale so prav. Po sneženi poti. Zimska pravljica. Oblačno nebo. Strmina je naraščala, korak je bil negotov, opora ostra kot žaga. Mrzel led je bodel v dlani. Še zadnji skok. Na razgledni rob. Zaslužena belina. Vse je bilo tiho. Noben zvok ni prihajal do mene. Na takšnem mestu se srce počasi umirja, trenutek zamaknjenosti, počitka. 

Snežna pravljica

Ko se pogledi preusmerijo. Iz vrtoglave globine, daljav za polji, hribi, gorami. Vase. Kot bi zavrtel lečo na okularju, se zbistrijo stvari, ki so res pomembne. Šele takrat ugledaš drobce, ki tvorijo celoto, tiste najmanjše dele, brez katerih je slika nepopolna. Tih vzdih. Zapreš oči, videno shraniš na minljivi medij. 

Pot

Prvi korak je vedno poln skrbi, potem gre lažje. Previdno, kot bi plesal na ledu, varna pobočja so vedno bližje. Še zadnji pogledi nazaj, novi naprej. Čas, odmerjen pustolovščini, izzveneva, nič se ne obiram. Hiter pozdrav stari znanki, skok čez potoke in že se potapljam. V sivi vsakdan, tako ljub, tako drag.

Visoko nad dolino

(Jesenice – Jelenkamen)

Megle

V trenutku, ko me obda tema, zaškreblja po strehi. Kaplje napovedujejo turoben dan. Misel je kratka. Na pustim se odgnati, stopim na pot. Sledim sebi, spominom, sanjam. Žarku svetlobe, ki tipa skozi črnino. 

Tipanje

Visoko pod stenami se sliši glasno rukanje. Še nekdo, ki ne more spati. Mimo hiš nesrečnega slovesa stopam po cesti, poti, stezi. Pred menoj zid, nenavadno ime. Taška. Vzpenjam se, kamen je hladan. Mokrota drsi. Previdno. 

Sedlo

V votlini ni časa za počitek, segam proti nebu, dvigujem se k nevidnim zvezdam. Doseže me glas iz doline, dan se plazi izza obzorja. Ne vidim ga, skritega za meglo, zgolj slutim. Pod sedlom vidim. Luč, ki se prebija skozi belino. Odhitim naprej. 

Streha

Samota se je zagrizla v mojo dušo. Stopinje budijo upanje. Prazno. Izgubljen sredi beline blodim iščoč davno izgubljeno. Bistvo. Samega sebe. Mehko zeleno preprogo zamenjajo ostre skale. Veter se zaganja čez vrh, ko me pot premetava sem ter tja. 

Zmaj

Zadovoljstvo prvenstva, postanem. Pogled drsi čez pečine in izginja v belih koprenah. Slutnja svetlobe kmalu izgine. Hlad. Stisnem se v zavetje, zgolj za trenutek. Nato tresočih rok hitim navzdol. 

Razgledi?

Prva mimobežna srečanja. Pozdravi. Vedno isto vprašanje, novo razočaranje. Srečno. Stoječ na poti se izgubljam, novi nasmehi, presenečenje. Veselo, pa vseeno nekoliko kislo. Že veva, zakaj. Neizgovorjene besede ostanejo v zraku. Slovo. 

Srečanje

Megle zastirajo pogled. Previdno spuščanje, na kamnih drsi. Koraki hitijo, na razcepu zavijem na drugo pot. Manj strma, preskakuje grape. Pokažejo se gozdovi, travniki. Pokaže se jasnina. Vleče me navzdol, toda sprašujem se, kaj sem pustil za seboj. 

Pot

Razpet med obvezo in hrepenenjem, stopam v edino mogočo smer. Nočne sence so dobile obraze. Ni več strašljivosti, zgolj prijazno kimanje. Saj se poznamo, pomaham in zažvižgam še zadnji napev. 

Dolina

(Suhadolnik – Grintavec)

Dol in gor in še marsikaj vmes...

Temni oblaki niso obetali dobrega. Vendar sem zaupal vremenski napovedi. In se spustil navzdol. Zabavno. Po navadi vedno začneš v nasprotni smeri. Pa kaj. Spremembe so dobrodošle. 

Kranjski Rak in pogled proti Planinam

Veter ni dolgo žvižgal okoli ušes, že so se stvari postavile pokonci v drugo smer. Mraza nisem več čutil. Prvi razgledi. Proti Planinam. Prevalil sem se čez sedlo in na drugi strani drvel navzdol. Višina, ki sem jo pridobil malo prej, je kopnela kot sneg, ki ga oblizne topli jezik pomladi. 

Žagerski mlin

Postanek pri mlinu. Zapuščenem. Voda je brizgala mimo mlinskih koles in se izgubljala v potoku. Čutil sem žalost, ki je dehtela iz grape. Odhitel sem proč, danes ni bil dan za temne misli. Vijugal sem po dolini, odbrzel mimo ljudi, ki so stopali proti cerkvi in v soteski, ob Savinji, naredil postanek. Igla. 

Igla

Kljub strahu pred hudo deklico, ki jo je zadevala v dolino, sem se odločil, da se ustavim. Toliko, da sem pogledal k presihajočemu studencu in se šel prepričat, če ima igla tudi uho. Potem pa že bežal nazaj. Ljudje so pri Lovrencu še molili, kraj je bil miren. Le nekaj mladcev je sledilo zgledu očakov in namesto ponižnega klečanja raje paberkovalo v lokalni gostilni. 

Luče

Koga so obirali, ne vem, sem bil prehitro mimo. Ob reki sem vijugal sem in tja, gor in dol, pa ne pretirano. Tako, ravno prav. Jutro se je počasi poslavljalo. Dežja ni prineslo, napoved je bila torej točna. Pogledi proti Raduhi, potem pa že iskanje odcepov. Za pravo smer. Do gaug. 

Gauge

V Homu stojijo. Nekoč v opomin, danes zgolj še ena turistična znamenitost. Čeprav naj bi na njih nikogar ne obesili, zbujajo nelagodje. Kako tenka je črta med bivanjem in pozabljenjem. Brez postanka pri Mohorju in Fortunatu ni šlo. 

Pri sv. Mohorju in Fortunatu

Cerkev je bila samotna, nedeljski molivci so že odšli domov. Ali pa sploh še niso prispeli. Nisem vedel, ugotavljal pa tudi ne. Raje sem se pokrižal za srečen vzpon in se po nekaj mirnih kilometrih skozi dolino zagnal v breg. Hitrosti ni bilo več nobene, čas je tekel. 

Nazaj proti Črnivcu

Minute za premislek. Odločitve. Nekatere sprejete, druge prelomljene že z zadnjimi obrati zobnika na sedlu. Temni oblaki so še vedno viseli na nebu. Sedaj so bili dobrodošli prijatelji. 

(Črnivec-Kranjski Rak-Luče-Igla-Luče-Ljubno-Gornji Grad-Črnivec)

Biciklin

Nekje nad panonskimi polji so se razkrajale meglice. Prhutanje velikih kril, neznani glasovi. Jutro se je komaj zbudilo. Vse drugo je še spalo. Ko sem zavrtel kolo sreče nekje na vzhodni fronti. Se premaknil proti kljunu. Hitel. Mimo mene. 

Jutro

Prividi. Hiše, drevesa, cesta. Na poljih na pol pospravljen pridelek. Slutnja konca. Zavoj sem in tja, ravnina. Prvi začudeni pogledi, srečanja sredi ničesar. Na razcepih občutek. Pri reki jasna odločitev, grem do konca. Ob njej. Tiho tekoči temi. 

Sotočje

Boj. Z visoko travo, bodečimi trni, mokrimi čevlji. Skriti zaklad. Presenečenje ob poti nazaj. Krvavo. In pričakovanje. Skupne poti. Prijatelj pozna poti. Vodi. Po cestah panonske ravnine. Čez mejo. Do treh mlinskih koles. Ki so nekoč dajala kruh. Marsikomu. Danes so videti kot okras. Sama sebi namen. 

Trije mlini

Ni mlinarja, ki bi stopil na prag in s predpasnika stresel beli prah. Graščaka, ki bi na dvorišču bližnjega dvorca poravnal košate brke. Trgovca, ki bi v trgu prodajal ničvredno blago. Ničesar ni več. Stojijo cerkve, hiše, ulice, med njimi sence ljudi. Premikamo se, gledamo, čutimo. 

Dvorec

Še pred norenjem v napačne konce ugotovimo, da bo treba drugje. Ob glavni cesti iščemo smer, iščemo pot, sami sebe. Postanek pri cerkvi, za molitev ni volje, moči. Vere ne iščemo znotraj zidov, skušamo jo najti tam, kjer velja nasmeh, stisk roke, iskrice v očeh. 

Lenti

Zato gremo po novo energijo, ki zavrti pedala in ob neskončnih poljih koruze požene naše bivanje nazaj. Ali naprej. Kot da bi bila smer sploh važna. Nekdanja meja, že smo doma. Krog se zaključuje, dolga je vas, pripelje pa prav. 

Energija

Čutimo, da se izteka nekaj lepega, vožnja skozi mesto, prvo slovo, bilo je lepo. Pozdrav, tiha hvaležnost, se ve. Kilometri mimo polj, kolo nese, leti. Še zadnji zavoji, prijazen pozdrav. Domač. Nad panonskimi polji so meglice zgolj bled spomin, sonce je ožarilo polja, hiše, ljudi.

Polja

(Petišovci-"kljun"-Pince-Lovászi-Szécsisziget-Lenti-Dolga vas-Lendava-Trimlini-Petišovci)

Ajdi

Dan je počasi ugašal. Nisva se bala mraka, stopila sva na pot. Koraki so si sledili, dvigali so naju v neki drugi svet, davno minuli čas. Menda so nekoč tu živeli Ajdi. 

Pot

Po ostankih čisto navadni ljudje, ki so se pred norenjem drugače mislečih zatekli nad nedostopne pečine. Po pričevanjih velikani, ki so lahko prestopili doline kot za šalo. Vsak si lahko misli svoje, vsak ima prav. Danes tu okoli blodijo le še njihovi duhovi. Ko z vrha gledaš lučke v dolini, imaš občutek, da so nekje tu, okoli tebe. 

Ostanki

Če dobro prisluhneš samemu sebi, se oglasi otroški jok, nemirni ženski glasovi, moško brundanje, vsakdanji ropot. Glasovi minulih, tako domačih zgodb. Nekaj metrov nižje ostaline samotne naselbine. Je bila res takšna ali gre zgolj za želje modernih iskalcev preteklosti? Odgovore je že pred davnimi stoletji odnesel veter. Kar je tudi prav. 

Dolina

Vedno nova rojstva, vedno nove smrti, vedno novi ljudje. S svojimi očmi, svojimi željami, ljubeznimi, sovraštvi. Pridejo, odidejo, pustijo nekaj za seboj. Nekateri več, drugi manj, ravno prav. Da se jih čez nekaj rodov nihče več ne spomni, o njih tako malo ve. Zrla sva na drobne lučke. Tudi to so le utrinki nekega časa, nekaj, kar bo že zjutraj ugasnilo. Le še midva bova vedela, da je bilo. Kako minljivi spomin. 

Bregovi

Tišina. Drobencljanje nepomembnih želja ni pridrlo do sem gor. Ujela sva trenutek, ga nežno pestovala in gledala, kako se je za trenutek ustavil na dlani, nato pa nama zdrsel med prsti, se zlil s temo. Ni bilo več razloga, čarobnost je minila. Stopila sva na pot. Dve drobni iskri sta poplesavali sem in tja, se vračali, iz neke nestvarne preteklosti, iz nekih davnih zgodb. 

Luči

Kamen se je zakotalil, potok je šumel. Prekrila sta glasove davnine, porazgubili so se kot dim, ki ga raznese nemirni veter. Nad nama je bila tišina. Vrhovi dreves niso več ječali, velikan je legel spat. Zaprl je oči in svet je ugasnil.

(Potoki - Ajdna)

Strah

Saj veste, kako je s tem. Strahom. Naokoli je prazen, znotraj ga pa nič ni. Menda. Toda medved ni tak. Je velik, težak, kosmat. Močan za tri, z nevarnimi kremplji in ostrimi zobmi. Prava zver. Kaj bi se ga človek ne bal. 

Jutro

Ko sem dan poprej gledal kako je kaj z medvedi okoli mrazišča v Babnem Polju, sem videl, da so tam okoli same…babe. Bolje rečeno, medvedke. Ježešna. Kot v akcijskem filmu se mi je v glavi odvrtel prizor plezanja na drevo pred razjarjeno branilko mladičev. Ja, strah ima res velike oči. Pozno zvečer sem le napraskal nekaj malega poguma in se odpeljal dogodivščini nasproti. 

Privid

Na samotni poti sta mi pot prekrižali dve lisici. Kaj prekrižali. Ena je dobesedno spala sredi ceste. Presenečeno se je kobacala pokonci, ko sem prihrumel izza ovinka. Tam sredi notranjskih gozdov sem se, tako za pokušino, okoli polnoči malo sprehodil ob vaškem pokopališču. 

Kukavičnice

V bližini je začelo ropotati in lomastiti. Nov prizor, mastni naslovi v časopisih. Sprehajalca pohrustal medved, ki se je prišel mastit v vas. Pa saj bi se na pokopališču ob tej uri lahko začelo premikati še kaj drugega. Groza mi je dvigala lase na glavi, dokler ni izza vogala na sredino travnika kar izstrelilo prestrašeno lisičko. Sam pri sebi sem se nasmejal. 

Županov laz

Jutro. Ko sem z nežnimi meglicami začel poganjati pedala med sončnimi žarki do pajkovih mrež. Umil sem se z vanje ujeto roso, nato pa ubiral samotne poti do žalostnih spominov. Razpet med željo po pozabi in opominom večnega zavedanja sem podoživljal žalostne usode navadnih ljudi, ki bi samo radi živeli v miru. Pa so se znašli pred hladnim železom, ki jim je z razbeljenimi kroglami pretrgalo življenjske niti. 

Dan

Če bi dobro prisluhnil, bi zagotovo še slišal tožbo nesrečnih duš, ki so z domače grude morale toliko prezgodaj na nebeške njive. Pa nisem. Sem se preveč bal današnje zveri. Kosmate. Po kožuhu, ne duši. Glasno sem jo opozoril nase. In tako preprečil srečanje, ki bi se za oba lahko končalo nerodno. Zakaj le. Nisva si podobna, v svojih svetovih živiva, naj tako tudi ostane. 

Globel smrti

Na drugi strani sem hitel na nenadejano srečanje na robu globeli, ki je bila pred davnimi leti še posebej mračna. Vražji vrtec. Ob pogledu na znamenja norije sem tiho obstal. Zveri smo, edine prave zveri. Ljudje. Brez možnosti ugovora, brez možnosti pobega, pol vasi. Da še danes srce zajoče, toliko let kasneje, za neznanci, ki so ti kar naenkrat tako blizu. 

Pomniki

Še en opomin me je čakal, podobno žalosten, nato pa sem se po svetli cesti bližal srednjemu veku. Grad Snežnik je sijal v sončnem dnevu, ko sem se za trenutek ustavil. Nato pa že pri Križni jami iskal vhoda. Domača govorica me je presenetila, prijeten je bil klepet. Ki je odprl duri in me s skupino navdušene mladine popeljal na pokušino notranjskega podzemlja. 

Snežnik

Do prvega jezera, s čolnom po njem in nazaj. Bo treba raziskati še nadaljevanje. Enkrat. Toda to potem ni več obisk, temveč pustolovščina. Juhej. Cesta nazaj je bila znana, vročina je iz mene popila vse moči. Štel sem obcestne konfine, počivališča, redke sence, ki so jih metala drevesa. Preračunaval metre, ki so mi še manjkali do domačega hladilnika. 

Križna jama

Saj poznate tisti občutek, ko ne veš ali bi kaj vzel ven ali sam zlezel noter. Ohladitev je bila primerna, dogodivščine so se komaj začele. Čakalo me je še toliko zanimivega. Cerknica. Dežela coprnic. In jezera, ki je in ga ni. Danes sem se zapeljal po njej. 

Sv. Volbenk

Iskal poti do zanimive cerkve sv. Volbenka, poti do čebelic, poti do izginevanja in novega pojavljanja. Poti do sebe. Prizori so se vrstili, hranili v tako minljivo spominsko kartico. Vrišč otrok ob jezeru je vabil zaman, trsje je valovalo v rahlem vetru. Dan se je prevešal. 

Kje je jezero?

Še postanek ob gradu Hošperk, ponovni obisk Unške koliševke, Planine. In že sem kolo postavil na nosilec. Nasvidenje Notranjska. Objokana, prestrašena, prebujajoča, rosna, senčna, vroča, skrivnostna, vabljiva. Še se bova videla…

Še je upanje...