Voda

Voda je tako zanimiva. Ko se kot para pokadi pred nasmejanimi usti veselega decembra. In se že v nekaj trenutkih razblini v lep spomin. Skaklja preko skal. Obraščenih z mahom in drobnimi iglicami, odpadlimi z bližnje jelke. 

Voda

Ledene sveče pa najlepši okraski. Ki nežno pocingljajo, ko se jih neprevidno dotakneš. Na poti vse naokoli. K samemu sebi. Praznični mesec. Čas za sprehode. Za romanja. Tja k izvirom. Kjer narava oblikuje svoje čudovite minljive skulpture neprecenljive vrednosti. 

Galerija

Ko jih pobožaš, ti voda napolni roko, kot življenjska energija steče za rokav. Pretoči se v srce, ki veselo zavriska. Mrzlo, dahneš navdušeno. Res, zimski dan je treba izkoristiti. Ko bi le še pod nogami škripalo. Toda kaj, snega še ni, to še pride. Prej ali slej, zanesljivo. 

Kristali

Sedaj se sonce ujame zgolj v ledene ploskve. Tam med skuštranimi travami. Sledimo poti, meja ni več. Samota nas ne moti. Čas za razgovore. Pripovedi. Spomine. Šara pomnikov dogodkov, na katere je leta legal prah. Previdno dahnemo vanje, odpihnemo tančice, odstremo zastor nekih davnih doživetij. 

Hitenje

Skušamo navdušiti. Veselimo se iskric v očeh. Koliko tega se je nabralo. Radi ali ne, gub je vedno več, noge bolj trudne, dnevi mezijo skozi prste. Toda misli so še kako žive, radi jih delimo. Prispemo do neverjetnih skulptur narave. Galerija. 

Skulptura

Med skrivenčenimi vejami, spolzkimi kamni in posušenimi travami voda obliva svoje umetnine. Ustvarja brez šol, znanja. Zgolj dolgoletne izkušnje prvobitnosti. In nato odskaklja navzdol v strugo potoka. Mi gremo višje, do jezera. Prvega. Okoli njega. 

Igra

Do drugega. Pod visoke gore. Čudovite razglede. Spokojna gladina. Ledene plošče. Nepredstavljiva moč jih lomi. Stojimo in se čudimo. Čisto tiho se poslovimo. Nočemo zmotiti miru. Saj smo zgolj obiskovalci, gostje v nekem nam tako ljubem svetu. Naj tak tudi ostane.

Lom

(Rateče – Belopeška jezera)