Biciklin

Nekje nad panonskimi polji so se razkrajale meglice. Prhutanje velikih kril, neznani glasovi. Jutro se je komaj zbudilo. Vse drugo je še spalo. Ko sem zavrtel kolo sreče nekje na vzhodni fronti. Se premaknil proti kljunu. Hitel. Mimo mene. 

Jutro

Prividi. Hiše, drevesa, cesta. Na poljih na pol pospravljen pridelek. Slutnja konca. Zavoj sem in tja, ravnina. Prvi začudeni pogledi, srečanja sredi ničesar. Na razcepih občutek. Pri reki jasna odločitev, grem do konca. Ob njej. Tiho tekoči temi. 

Sotočje

Boj. Z visoko travo, bodečimi trni, mokrimi čevlji. Skriti zaklad. Presenečenje ob poti nazaj. Krvavo. In pričakovanje. Skupne poti. Prijatelj pozna poti. Vodi. Po cestah panonske ravnine. Čez mejo. Do treh mlinskih koles. Ki so nekoč dajala kruh. Marsikomu. Danes so videti kot okras. Sama sebi namen. 

Trije mlini

Ni mlinarja, ki bi stopil na prag in s predpasnika stresel beli prah. Graščaka, ki bi na dvorišču bližnjega dvorca poravnal košate brke. Trgovca, ki bi v trgu prodajal ničvredno blago. Ničesar ni več. Stojijo cerkve, hiše, ulice, med njimi sence ljudi. Premikamo se, gledamo, čutimo. 

Dvorec

Še pred norenjem v napačne konce ugotovimo, da bo treba drugje. Ob glavni cesti iščemo smer, iščemo pot, sami sebe. Postanek pri cerkvi, za molitev ni volje, moči. Vere ne iščemo znotraj zidov, skušamo jo najti tam, kjer velja nasmeh, stisk roke, iskrice v očeh. 

Lenti

Zato gremo po novo energijo, ki zavrti pedala in ob neskončnih poljih koruze požene naše bivanje nazaj. Ali naprej. Kot da bi bila smer sploh važna. Nekdanja meja, že smo doma. Krog se zaključuje, dolga je vas, pripelje pa prav. 

Energija

Čutimo, da se izteka nekaj lepega, vožnja skozi mesto, prvo slovo, bilo je lepo. Pozdrav, tiha hvaležnost, se ve. Kilometri mimo polj, kolo nese, leti. Še zadnji zavoji, prijazen pozdrav. Domač. Nad panonskimi polji so meglice zgolj bled spomin, sonce je ožarilo polja, hiše, ljudi.

Polja

(Petišovci-"kljun"-Pince-Lovászi-Szécsisziget-Lenti-Dolga vas-Lendava-Trimlini-Petišovci)