Jelenkamen

Pod težko volneno odejo se je komaj videlo, da je jutro že vstalo. Polno pričakovanja. Dvomov. Razpršenih. Ko je prišlo presenečenje. Takšno prvovrstno. Poženeš se z glavo skozi zid v neznano belino. In te tam pričaka … Se ve kaj. Čudež.

Jutranje meglice

Toda hej. Od začetka, brez prehitevanja. Malo po svoje, čisto brez načrta se je začela ta zgodba. Jutranji sprehod s prijateljem je odstrl prve razglede. Znani, pa vendarle vedno novi. Tokrat zasneženi. Ogrevanje nad čudovito dolino se je nadaljevalo. Vsekakor po vrsti, vedno višje. 

Kalvarija

Čez potočke. Mimo odcepa. Do kapelice. Tam na visokem robu stoji osamljena. Zanimiva. Skrivnostna. Spraševanje o molitvi, ki jo je prinesla sem gor. Za koga, čemu. Vzel sem jo zgolj kot povabilo. Na nadaljevanje. Ki se mu ne spodobi upreti. Porajali so se mi dvomi, pa sem vseeno sledil stopinjam. 

Razgledi

Peljale so prav. Po sneženi poti. Zimska pravljica. Oblačno nebo. Strmina je naraščala, korak je bil negotov, opora ostra kot žaga. Mrzel led je bodel v dlani. Še zadnji skok. Na razgledni rob. Zaslužena belina. Vse je bilo tiho. Noben zvok ni prihajal do mene. Na takšnem mestu se srce počasi umirja, trenutek zamaknjenosti, počitka. 

Snežna pravljica

Ko se pogledi preusmerijo. Iz vrtoglave globine, daljav za polji, hribi, gorami. Vase. Kot bi zavrtel lečo na okularju, se zbistrijo stvari, ki so res pomembne. Šele takrat ugledaš drobce, ki tvorijo celoto, tiste najmanjše dele, brez katerih je slika nepopolna. Tih vzdih. Zapreš oči, videno shraniš na minljivi medij. 

Pot

Prvi korak je vedno poln skrbi, potem gre lažje. Previdno, kot bi plesal na ledu, varna pobočja so vedno bližje. Še zadnji pogledi nazaj, novi naprej. Čas, odmerjen pustolovščini, izzveneva, nič se ne obiram. Hiter pozdrav stari znanki, skok čez potoke in že se potapljam. V sivi vsakdan, tako ljub, tako drag.

Visoko nad dolino

(Jesenice – Jelenkamen)