Poseben dan

Pregovor pravi, da se vsaka pot začne s prvim korakom. Kar je seveda res. Toda če je le en, je pot bolj kratka. Skorajda bi ji težko sploh rekel pot. Zato je dobro, da prvemu sledi še eden, naslednji, potem še veliko njih, lepo eden za drugim, povezani, pišejo zgodbo. O dnevu, doživetjih, drobnih trenutkih, tem in onem. Pomembnem in nepomembnem. 

Severnica

Kajti vse to mora biti, drugače enostavno ne gre. Ker temu, korakom, doživetjem, poti, lahko prav enostavno rečemo … življenje. In to je verjetno tisto, najbolj bistveno. Toliko sem počakal, da je Borut privil polico, potem pa sva se odpeljala do Preddvora. Na razpotju je pokazal proti klasiki, torej izhodišču pri kamnolomu ob gradu Turn. Seveda, tudi prav. 

Jesenski podlesek

Navzgor sva šla, kje drugje kot po Juhantovi. Je postala že nekako standard. Ob pogovoru o odhodu prijatelja ter seveda tem in onem, kot običajno, je vzpon mineval prav hitro. Na mestu ali dveh, kjer se odpre pogled proti ravnini Ljubljanske kotline, sva se morala ustaviti za posnetek. Potem pa so bili tu ostanki jaslic, severnica nad njimi, še nekaj korakov in že sva mimo Francijeve koče stopala proti vrhu. 

Z Borutom na Jakobu

Je bil kar poseben dan, zato se nisem oziral na to, kdo je na vrsti. Borut je vztrajal na Stieglu, konja, ki zmaguje, se ne menja, je zatrdil. Sam sem se danes na čast Jakobu odločil za njegovo pivo. Nobenemu ni bilo žal. Dan se je počasi prelival v večer, sonce se je spuščalo, vse dokler ga ni ujelo drevo ob koči. Tudi midva sva morala še priti v dolino. 

Sonce se je ujelo

Mimo Jakoba sva stopala čez najvišjo točko, se na drugi strani spustila na cesto, po znanih poteh, ob besedi o tem in onem, spuščala navzdol. V takšni družbi je prav vedno prijetno. Šla sva mimo Podaka, nekaj nižje prišla do kamnoloma, avtomobila. Dan se je poslavljal, Borut je pred domom izstopil, sam sem peljal naprej na Milje. Pred vrati je bil dopust.

Pogled nazaj