Vitranc

Včasih ti kar nekaj da vedeti, da ne bo vse tako, kot mora biti. Mogoče malo slabši spanec, skoraj preslišano opozorilo, saj niti ne veš, kaj točno je bilo. Zgolj nekaj kapelj, ki so udarile ob strešno okno, ko sem se zbudil? A sreča spremlja pogumne, običajno rečejo. Temu sva zaupala, vse dokler ni na začetku ceste proti našemu najvišjemu prelazu začelo rahlo rositi. 

Kranjska gora

Na kockah, ki prekrivajo ovinke, je vedno bolj drselo, na približno 1300 metrih pa enostavno ni šlo več. Povsem poledenela cesta, komaj sem na ovinku s pomočjo Boruta obrnil, odpeljal »kot po jajcih« navzdol. Prav vesela sva bila, ko so kolesa znova dobila oprijem. Da bi še poskušala, ni bilo niti misliti. 

Naravnega snega je le za vzorec

Vprašanje je zgolj bilo – domov ali kakšen drugi smuk? Ko se je tehtnica že zelo nagibala k prvi možnosti, me je prešinila ideja. Ustavila sva se v Kranjski gori, parkirala pod smučiščem, skočila na smuči in se začela vzpenjati. Ura je bila še zgodnja, zato sva bila sama. 

Megla nad dolino

Le žičničar je na motornih saneh dirjal sem in tja, ter pripravljal vse potrebno za začetek smučarskega dne. Greva do vrha smučišča, sva si rekla, potem bova pa že videla kako naprej. Pobočja, na katera ni padel umetni sneg, so bila skorajda kopna. Nad zgornjo postajo sedežnice, ki pripelje iz Podkorna, sva nadaljevala po poti. 

Skalno okno

Naredili so jo vse do koč na vrhu enosedežnice pod vrhom Vitranca. Tudi tu je bilo snega malo, spraševala sva se, kako bo s smuko. Pod potjo sva se čudila skalnemu oknu, še bolj ostankom jeklenic. Tudi pod vrhom je snega skorajda zmanjkalo, toda sedaj vendarle ne bova odnehala, sva si bila enotna. 

Na vrhu

In ne zgolj to. Šla sva mimo zgornje postaje, nadaljevala malo gor, malo dol, do najvišje točke. Vitranc. Juhej. Nazdravila sva najinemu uspehu, si obetala srečen spust. In je šlo. Včasih je bilo treba pogledati kod in kam, se izogniti skalni mini, pa vendarle. Na griču pod zgornjo postajo sva ujela celo nekaj lepih zavojev v pršiču. 

Zavoji v pršiču

Potem po snemanju smuči za nekaj metov na začetku poti uvijala navzdol do poseke nad smučiščem. Ko je le preveč škrtalo sva smuči snela še enkrat, pa ne za dolgo. Nato pa po smučišču oddrvela do izhodišča. Da je bila kljub kakšni praski odlična ideja, sva si bila seveda … enotna.

Nevarnost prekopicevanja