Jakob tretjič

Konec delavnika. Včasih bi rekli, da je zatulila tovarniška sirena, delavci so se usuli k izhodu, eden za drugim žigosali svoje kartice in s tem dali vedeti, da so bili tu, naredili odrejeno delo, si zaslužili plačo. Danes je vse malo drugače. Zatorej sem, ne da bi mi predirni zvok odmeval v ušesih, odšel pod hrib. 

Poprh

Da še pred večerom prevetrim svoje telo, dobim novo zalogo kisika. Da bom zadovoljen sam s seboj, z občutkom, da sem naredil nekaj dobrega. Za sebe in nekako tudi za druge. Kajpada sem po kratkem razmišljanju ubral kar pot naravnost navzgor. Mimo Podaka in po grabnu pod Pustim gradom. 

Cerkvica

Potem pa po zavojih poti, ki se izteče pri Francijevi bajti. Pa je seveda vsaka pot ob novem obisku nekoliko drugačna. Tokrat ji je svoj čar dajal ostanek snežnega poprha. Ustvarjal je nenavadne vzorce, vredne največjih grafikov našega časa. Jaslice so bile še vedno tam, v duplinah suhega štora. 

Zahod

Ob njih slika cerkvice, ki je delovala nenavadno realistično, nekaj majhnih ovčic na mahu pred njo. Prvi pogledi proti dolini. Delovala je večerno zaspano, meglice, mrak. Sled večernega sonca daleč na zahodu. Staro skrivenčeno drevo, kdo bi vedel katere vrste, na razcepu poti, me je v mislih vrnilo nekaj deset let nazaj. Kar toplo mi je bilo pri srcu. 

Starosta

Nadaljevanje do Iskre in Jakoba, nato pa na drugi strani počasi navzdol. Tam, kjer sem odcepi pot proti Potoški gori, sem se presenečeno zagledal v Zaplato. No, v smer, kjer je nekoč bila. Neka nadnaravna sila je očitno hrib prerezala po sredini, zgornji del je izginil. Ali pa se zgolj skril za nizke oblake. 

Prerezan

Nasmehnil sem se, nato pa stopil navzdol. V oporo mi tokrat niso bile palice. A nič zato, le hodil sem bolj počasi kot običajno. Še zadnji pogled na Jakoba, ob prihodu na cesto, tam pod znamenjem. Nato pa nadaljevanje navzdol, proti parkirišču, večernemu odhodu domov.

Pogled