Veliki in mali Speikkogel

Jutro smo preskočili. Je bilo toliko treba pripraviti, da so se dekleta lahko podala na zasnežene strmine. Sam sem jim zgolj še pomahal, nato pa stopil na pot. Zložno se vzpenja, snega letos res ni pretirano veliko. 

Jutranji selfi

Z golih pobočij je veter odpihnil borno snežno odejo, belina je ostala le še tam, kjer so jo takšne ali drugačne noge poteptale. Nekaj korakov in že sem se umaknil ropotu, vriskom, glasnemu smučišču. Še trikrat sem se mu približal, ga dvakrat prečil, nato pa ostal sam. 

Sonce

Sedaj je bilo veliko lepše postati ob robu, zreti v dolino, rahle meglice so se dvigale nad ravnico. Sonce mi je kazalo pot, za ovinkom so se mi odpirali novi razgledi. Pred kočo Koralpenhaus je bila krajša kopnina, do izteka poti so bile še tri. A tega takrat še nisem vedel. 

Koralpenhaus

Veliki bunki radarjev na vrhu sta jasno kazali kod grem, stavbo oddajnika sem pustil za seboj, do vrha je bila pot položna. Pod golim vrhom sem snel smuči in najprej odšel obiskat manjšega brata. Prijetna hoja po suhi travi me je postavila na še eno odlično razgledišče. 

Großes Speikkogel

Le malo pred njim so številni smerokazi vabili na daljši obisk. Res bo treba še priti, ko bodo pobočja cvetoča. Vrnil sem se do vrha s križem, postal, se pogledal, po kratkem sprehodu k zanimivemu kamnu v dolinici pripravil smuči. Saj je bil že čas, dekleta so sporočala, da me pogrešajo, čas za menjavo je skorajda potekel. 

Pogled z vrha malega brata

Le kod se obiraš, mi je odmeval v ušesih še takrat, ko sem že naredil prvi zavoj. Sledili so mu številni, srečanja so bila vedno bolj pogosta, toplota je izvabila na plano marsikoga. Smuči, sani, nekakšne velike smetišnice, zgolj pohodni čevlji. 

Zavetišče

Vse je topotalo mimo, ko sem pri koči za nekaj metrov snel smuči. Nato pa drsel navzdol, proti smučišču, ob njem po poti, s katero sva si roke podala že ob vzponu, vse do konca, s soncem obsijanega doma. Lahko sem zgolj pritrdil. Res je bil. Dan kot se šika.

Pogled z vrha

Tretjič

Iz prijetnega spanca me je zbudil znani zvok. Lov se je začel. Tudi prijatelja sta bila že budna, hiter dogovor, zvezde na jasnem nebu so nas pozdravile na snegu. Koraki so si sledili, usklajeni z dihanjem, utripi srca. Pot je bila znana, lučki sta kazali pot. Zavoj v stran, tipanje kod naprej, sled predhodnikov je zakrila tema. 

Obet

Prva svetloba nas je ujela na prehodu, malo pred kočo. Skuštrano grmovje, ki ga ubožna snežna odeja ni zakrila, je pozdravljalo stare znance. V globoko zarezane doline se je razlivalo megleno morje, vedno višje je pljuskalo, samo vprašanje časa je bilo, kdaj nas bo zajelo. Ko je napolnilo zaliv, se je s tihim slapom prelivalo v drugega. 

Megleni zaliv

Skalne špice, samotni otoki. Zadnji vzpon, prihod na vrh. Nihče ni zaostajal, nihče prehiteval. Stopili smo do vremenske postaje, sneli smuči, poiskali vpisni list. Po njem je sledil nasmeh pred kamero, ali sploh deluje, se nismo spraševali. Še manj, če nas kdo gleda. 

Mrzli vrh

Viharnik, tako znan, je še vedno sameval sredi strmega pobočja. Prvi zavoj, tipanje po ozki poti, preskok na strmo pobočje, iskanje deviškega snega je bilo tokrat pravi izziv. Pomrznjena skorja ni dovolila brezskrbnosti, že sem peljal mimo koče, prehitel prijatelja, drugi je prihajal. 

Prelivanje

Pod nami se je dvigovalo megleno morje, vedno višje je bilo, še nekaj zavojev, jasnina nad nami je izginila, potopili smo se. V snegu so se kazale kopnine, kot bi kamenje poganjalo tam, kjer ga prav nič ni treba. Previdno je bilo treba tipati, škrtanje nedvomno ni zvok, ki ga rad slišiš. 

Navzdol

Še nekaj zavojev, mimo nekdanje spodnje postaje žičnice, do parkirišča, vse se je ustavilo, dihanje umirilo, mraz je pritiskal. Počakala sva prijatelja, ki jo je za nama mahal peš, nasmejani smo se poslovili, odpeljali, ponavljali obljubo. Verjamemo, da nam bodo ta pobočja to zimo dovolila še nekaj zavojev, lepih trenutkov.

Pred potopom

Na glavo svet

Ko se svet postavi na glavo, vse vidiš na drugačen način. Tudi ta pohod je bil čisto nekaj posebnega. Namesto gor in dol, je šlo tokrat … prav tako. A nato še v drugo smer. Da ne govorimo o kupu doživetij. Pravi pustolovščini. Celem dnevu. In polni vreči spominov. Kakorkoli. 

Ne prav zgodnje jutro

Začelo se je zjutraj. Ne tako zgodaj kot se zagre, toda nič zato. Kdo bi se zato vznemirjal. Smučišče še ni delovalo, pot pod Slatnikom je bila samotna. In naprej tudi. Navzdol, z občasnim škrtanjem. Pod Šavnikom in nato spet skozi gozd. Vrh Bače, lovska koča. Pršič in obvozna cesta. 

Prečenje

Ki je tam, kjer se svet zravna. Da si malo oddahneš. Se umiriš. Vse teče počasneje. Kot bi moralo življenje. Nato pa navzdol. Vriskanje. Saj snega ni veliko. Za lepo zavijanje pa ravno prav. Vse do Bohinjske Bistrice. Kjer sva bila šele na polovici. Kajti če greš najprej dol, je nato seveda treba nazaj. Gor. Vse do izhodišča. 

Nad Bohinjem

In sva šla. Pobočje se je vleklo, sploh, ker sva vedela, da sva torto že pojedla. Sedaj sva zgolj še odplačevala kredit. Toda nič zato. Počitek na vrhu. Razgovor z domačinom kaj čudnega dialekta. In nato navzdol, po pršiču, poplačilo za vzpon. Vendar zgolj do lovske koče. 

Na vrhu (nekdanjega) smučišča

Ta je oživela, dimnik je bruhal dim, prekajena sva ukrotila pse, nekatere lažje, druge z nekaj improvizacije. Nato pa sledila nekomu, ki nama je s svojo sledjo šele nad travnikom pod Šavnikom namignil, da očitno niti sam ni vedel kod in kam. Spustiti se nama ni dalo, rinila sva naprej, pa kmalu videla, da ne bo šlo več. 

Šavnik in marsikaj v daljavi za njim

Popravki, delno peš in delno s smučmi, so naju ločili, vzeli čas, razkrili neznana pobočja. Mene so odložili na vrhu bunkerja tik pod vrhom nepravega Slatnika. Kdo bi si mislil, da se tu gori pride tako lepo. S prijateljem sva se znova srečala na sedlu, odpeljala mimo nekdanje kasarne, navzdol, po naluknjanem rodeu. 

Kasarna in Slatnik

Tam, kjer drugega ne moreš pričakovati, pa naju je čakalo še nekaj čudovitega pršiča do smučišča. Kjer se je ta prava pustolovščina, raziskovanje še ne povsem znanih krajev, zaključila. Toda, to sva se ob zlatem napitku oba strinjala … splačalo se je.

Na pol kopen pogled proti domačim krajem

Triangel - drugič

Obljuba dela dolg. Pa čeprav je bila takšna tiha, nikoli povedana, uradno razglašena. In čim prej jo izpolniš, tem bolje. Tako sva zgolj nekaj dni po lepem nedeljskem jutru stala na dnu nekdanjega smučišča skupaj s prijateljem. 

Luč

Lučka je rezala temo, pokazala pot, nič se nisva obirala, sledila sva ji po pobočju, vedno višje, vse do spihanih pobočij pod Šentanskim plazom. Tu sva jo lahko ugasnila, dan se je priplazil povsem tiho, tam pod oblaki je dal zadosti svečave, da ni bilo treba veliko misliti, zgolj slediti znani poti proti koči in naprej. 

Begunjščica

Vse do meteorološke postaje na vrhu, kjer sva pogledala, ali je od zadnjega obiska naokoli kaj novega. Kajti vidi se daleč, treba je izkoristiti priložnost. Pustiti, da pogled zaplava. Se spočije, umiri. Kot tudi srce, preden previdno zaviješ okoli vogala navzdol, se spustiš po pobočju, kakšen zavoj ti uspe bolje, drugi slabše. 

Vrh

Toda tu se ne da veliko narediti, takšno je tudi življenje, drobne malenkosti, ki ga sestavljajo, morajo temu brezpogojno slediti. Peljala sva mimo koče, morebitno bližnjico hitro črtala s seznama možnosti. Je zadnjič le preveč škrtalo. Pred prvim ovinkom sva nekoliko razmišljala, nato pa pred zavojem ali dvema v pršiču uspela odkriti nekaj kamnov. 

Možje

Le kdo jih je postavil tja, sva se bolj smejala kot jezila. Saj vendarle ob pomanjkanju snega ne gre drugače. Zavoj je sledil zavoju, ujela sva pot, ji verno sledila do nekdanje srednje postaje žičnice. Še zadnji spust, pobočja so samevala, je bila le zgodnja ura. Počasi sva se približevala koncu današnje pustolovščine. 

Obet

Tam med gorami se je posvetilo, prvi sončni žarki. Kot vedno je prišel zadnji zavoj, pobočja so ostala za nama, čakala na druge obiskovalce, čakala na naju. Da se znova vrneva. In ni šlo drugače, kot da obljubo ponovim. Le kdaj jo bom lahko izpolnil?

Dan