Človek obrača, bog obrne. Menda. Tako se je tudi ta vikend, vsaj v drugem delu, sukal malo po svoje. Pa kaj bi to, saj vijuge niso važne, težave so vedno hitro pozabljene. Važen je korak, pot, po kateri odmeva, raziskovanje novega. Ko sva s sivo generacijo zjutraj vstala, se krepko pretegnila, o dvomih ni bilo več ne duha ne sluha.
Jutranja luna
Kaj bi tarnal, ko se tam izza hriba plazijo sončni žarki in so zgolj nekaj korakov višje zanimivi razgledi. Luna na nebu, visoko nad skednjem naju je pozdravljala. Vas je še spala, celo lokalnega bevskača, ki je v takšnih koncih kar običajen, ni bilo na spregled. Dihanje je postalo daljše.
Poznojesenski gozd
Suhe trave, šumeče listje, zmrznjeni ostanki kala. Poti ni težko slediti, gozd je lep kot vedno. Svetloba preseva, pred nama so travniki, Menina planina. Uhojena stezica skozi suho travo, sem in tja nekaj belega poprha. Prave zime letos še ni bilo tu okoli. Stopiva do vrha, kjer je sonce že doma, ob stolpiču se nasmehneva eden drugemu.
Vivodnik
Razgledni stolp na Vivodniku podaljša pogled. Vidi se daleč, tja, kjer sva že bila, tja, kamor kaže hrepenenje, da bo še treba zaviti. Brskava po spominu, določava imena. Nekatera nama pridejo na misel, druga ne. V smeri sonca griči izgubljajo barvo, daljava jim jo krade. Toplo je, najraje bi kar stal, vpijal žarke.
Izgubljanje
A treba je naprej, navzdol. Tam so ljudje, cesta jih pripelje visoko. Stopim mimo koče, povzpnem se do sosednjega vršička, predam razgledom. Kam vse se vidi! Visoka antena ob hiški danes molči, spustim se naravnost navzdol, posedim ob kapeli, tudi tu me toplo sonce boža, počakam na prijazno družbo.
Pozdrav
Skupaj stopiva nazaj, mimo koče, pod vrhom naokoli in nato naprej. Navzdol, proti znanim krajem, našemu domu. Travniki se sedaj obsijani smejijo, tudi midva se jim nasmehneva nazaj. Pot gre prav tam, kjer še vedno dobro veva, da mora iti. Srečujeva tiste, ki šele hitijo na sonce, greva mimo hiš, ki so se zbudile, zavite ceste, zadnjega klanca, ravnine.
Verjetno so bili medvedi. Ne znam si predstavljati, kaj bi bilo drugega. Saj širni gozdovi, v katerih bi se nekdaj verjetno zlahka izgubil, danes pa so tako ali tako prepredeni s številnimi potmi in cestami, so kot nalašč za kaj takšnega. Da se kosmatinec počuti kot doma. Ja, nedvomno. Oni so posodili ime.
Prebujanje
Medvednica. Njena pobočja, grape, potoki, slapovi. Tik na obrobju mesta pa vendarle kot bi bil čisto v drugem svetu. Štirje mušketirji smo se sredi jutra znašli na meji, kjer se je mesto, ki je pljusknilo po položnih pobočjih, dokončno ustavilo. Zakorakali v gozd, izginili na poti, ki se je izgubljala.
Oddih
Stopali od točke do točke, krožili pod visokimi drevesi, brodili po suhem listju, iskali sledov. Strmina je bila ravno pravšnja, mraz je zgolj rahlo popuščal, šli smo po naprej zamišljeni tirnici. Navzgor, naokoli, do Glavice. Pri koči smo se ustavili. Za trenutek, nato pa šli pogledat, kje je vhod v pekel.
Srečanje na Glavici
Pa ga je peklenšček dobro zaprl, zapahnil, zaklenil. Pogledali smo naokoli, pustolovsko zagrizli mimo podrtije v goščavo, se nad Gajnicami obrnili, prijatelji so nas pri koči že čakali. Srečanje je bilo seveda prijetno, klepet, praznovanje marsičesa, kdo bi ne bil vesel priložnosti.
Nad oblaki
Zato se takšnemu vabilu vedno rad odzovem. Čas, ki smo ga namenili postanku, se je podaljšal, pomnožili smo ga z dve. Nato pa lovili dan za rep, čakal nas je manjši krog, svetloba se je počasi poslavljala. Pri slapu v soteski smo se dokončno obrnili, odšli nazaj navzdol.
Sence se daljšajo
Tema je lezla skozi praprot, nas objemala, dokončno ujela, ko smo že hiteli proti mestu, lučem, točki, kjer se je vse skupaj začelo. Za nami so ostajali številni koraki, ni nam jih uspelo vseh prešteti, ostajal je teman gozd, verjetno nekje globoko v njem tudi kakšen kosmatinec. Ki bo tu ostal, čakal na svetlobo, nov dan.
