Kompotela

Jutro je komaj dobro vstalo, ko sva se ustavila pri planini Jezerca. Stolp na pobočjih Krvavca je stal mirno, ko sva čakala luč ob korakih čez Kriško planino. Ko se je pot prevalila na drugo stran, se je po pobočjih Zvoha razlila sončna svetloba. Ušel sem naprej, prečil znana pobočja, se vzpel in odhitel mimo planine Koren. Na njej ni bilo videti nič živega, koča je samevala. 

Dan se bo prebudil

Vse drugače pa je bilo nadstropje višje, kjer so me krave začudeno gledale. Očitno sem jih zmotil ravno pri zajtrku. Pa se ne spodobi, da bi kar tako odšel naprej. Spregovoril sem nekaj besed, nazaj dobil značilni zvok. Nisem ga prav dobro razumel. Nadaljeval sem navzgor, na eni strani je bil razdrapan greben Ježe, na drugi Košutna. 

Pot

Nad menoj so bile zgolj rahle meglice, bele čipke so prepredale modro nebo. Vrh je bil pred menoj, še malo in že sem upiral pogled v amfiteater visokih Grintovcev na drugi strani globoke doline Kamniške Bistrice. Le še Mokrica ji je bila bližje, izpostavljeni travnati pomol. Pa danes ni bilo časa, da bi obiskal še njo. 

Čipke

Vleklo me je na Košutno, krožno pot čez planino z gorsko cerkvico sem že prehodil. Pa je pogled na čas dneva povedal, da bo tudi obisk te moral počakati. Pohitel sem navzdol, znova pozdravil svoje jutranje znanke, ki so mirno stale in mulile travo. Na planini sem se ustavil pri koči, začudeno gledal priročni »postrezi si sam« bar in ga raziskal. 

Grintovci

Žal danes z menoj ne bodo nič zaslužili, sem se nasmehnil in se preko travnatega slemena prevalil proti Kriški planini. Ob poti nazaj sem presenečeno zrl v manjšo senožet. Prvič sem jo videl, čeprav sem tu gori že večkrat hodil. Tako malo je treba, da se odpre nov pogled. Na mestu, kjer se začne Kriška planina, sva bila znova oba. 

Zanimiv kotiček

Skupaj sva nadaljevala do žičnic, se tam spet ločila. Hitel sem navzdol, proti cesti in od tam do izhodišča. Kjer sem jo pričakal, ko je po zgornji poti prikorakala tja, kjer je prav.

Ledinski vrh

Vrh mi je bil poznan. Sedlo pod njim tudi. Še mali vršiček, ki leži onstran meje in na katerega vodi zgolj zavarovana pot, sem že obiskal. Da o Babah ne govorimo. Vencu gora in ledeniku, ki je nekoč še obstajal. Sredi poletja smo se po njem spuščali kratkohlačniki. 

Pri sosedih se prebuja dan

Toda tam iz zatrepa doline na drugi strani meje navzgor še nisem hodil. Pa me je vleklo. Že nekaj časa. Dokler nisva s prijateljem skoraj sredi noči po zamahu, naj kar greva, kmalu po odcepu za Pavličevo sedlo zavila do zapornice. In še v mraku začela pohod proti razglednim parobkom. 

Ožarjena pobočja

Nad dolino se je plazil dan, ožaril skalna pobočja, ki so se iztegnila zadosti visoko, da so ujela prve žarke. Koča v Belski Kočni je še spala, osamljena, kar je bilo tistih, v katerih se pretaka življenje, so že zdavnaj odšli. Saj kdo bi pa, razen v skrajni sili, živel v takšni podrtiji. 

Belska Kočna

Barva skal se je iz rdeče prelila v rumeno in belo. Dan je prišel, jutranje sence so izginile, s seboj odnesle sanje, pomele krmežljave oči. Široka krnica, strmine na obeh straneh so objele obzorje. Trop gamsov na melišču, strme, razbrazdane stene nad njimi. 

Gamsi

Savinjsko sedlo. Prečenje in vzpon na njenega soseda. Jezersko sedlo. In nad njim na cilj. Bi rekel kdo. Midva sva vedela, da je zgolj postanek na poti. Ki sva jo po hitrem pozdravu enozobih gospodičen nadaljevala nazaj. In naprej. V krnico pod Rinke in nato na skalni prehod, skoraj najbolj južno točko sosednje države. 

Enozobe

Spustila sva se na drugo stran navzdol, zakaj bi hodila nazaj. Razdrapan svet, skozi katerega je pot kazal niz jeklenic in kot zobje štrlečih klinov, naju je pripeljal nazaj pod Savinjsko sedlo. Še vzpon in že sva zaokrožila to kratko kamnito klobaso. 

Železna pot

Posedel sem na redki travi, počakal prijatelja, ki je prihajal, zaduhal gorske cvetove, nato pa skupaj z njim stopil naprej na pot. Ki je peljala sedaj navzdol, v krnico, po znanem svetu, proti koči, gozdu, tja, od koder sva prišla.

Greben Rink