Po poti železne pošasti

Obetal se je lep dan. Zato sem zavrtel kolesa, pot pred mano je bila ravna, široka, prašna. Mimo je tekla reka, mudilo se ji prav pretirano ni, šla sva vsaksebi. Postanek pri cerkvici je vzbudil skrb, tišina na drugi strani ni bila dober obet. 

Sonce

Pa se je vse razpletlo kot je prav, sporočilo me je doseglo ravno pri vodnjaku, tik pred vasico na visokem pomolu. Grožnjan. Mesto umetnosti je še na pol spalo, stopil sem na razgledno teraso, nato pa preko kamnitega tlaka prišel do poti, kjer je nekoč drdrala, puhala in čuhala železna pošast na poti proti Poreču in nazaj. 

Grožnjan

Nedvomno s skupino razvajenih Tržačanov. Predori, mostovi, divje soteske nekje pod zelenimi krošnjami dreves. Pogledi tja proti dolini, kjer so med podivjanim drevjem posamezne oaze kazale na skrbno roko domačina. Hiša ob poti ga je že zdavnaj izgubila. Danes je prazna, razbita. Čaka, da gre počasi za gospodarjem v pozabo. 

Podrtija

Peljal sem skozi Livade, prečkal glavno cesto in se na drugi strani znova začel vzpenjati. Obvozil sem Motovun in se v predoru na drugi strani komaj izognil bližnjemu srečanju s kolesarko v temi. Znova sem se vzpenjal, valoval po kamniti poti sem in tja, kot je nekoč vozila znana železnica. 

Mostovi

Vročina dneva mi je počasi pila moči, čakal sem Vižinade, od tam sem vedel, da me bo ohladil dolgi spust. Še zadnji lep viadukt, potem pa sem skozi vas zapeljal do razgledišča, tam nasproti svetega Tome. Dehteči travniki njegovega pobočja me danes niso premamili, nasmehnil sem se in kolo spustil po klancu navzdol. 

Motovun

Prehiteval sem veter, ovinki so si sledili vse do Ponte Portona, kjer sem zaključil krog in se mimo tako znane cerkvice po dolini Mirne vračal slani kopeli naproti. Tam pri Antenalu običajnega krošnjarja s svojimi domačimi pridelki še ni bilo na spregled, ko sem zagrizel v zadnjo strmino, tik pred koncem mojega potepanja. Sirena me je že čakala.

Zadnji viadukt

Palčki

Še vedno sva bila sama. Dekleti sta bili na pohodu, imela sva ves čas dneva. Torej greva. V kovaške konce pogledat, če so palčki doma. In ali so kaj sramežljivi. Tam sredi strmih bregov. Ki se poženejo iz kratke uravnave ob rečici že takoj na robu parkirišča. Gor do cerkve in naprej. 

Palček

Če hočeš duhovno hrano, si zagotovo pošteno zadihan, ko pritečeš k nedeljski molitvi. Da bo pot prava, so kazali zabavni napisi ob poti, leseni palčki z rdečimi kapami. Kdo jih je postavil nisva vedela, zagotovo pa so prava zabava otrokom bližnjega vrtca. In spodbuda, da se prehitevajo po poti navzgor, v smeri oddajnika. 

Pri potoku

Od koder se ne vidi nič kaj veliko. Če ne zbereš moči za nadaljevanje. Do Jamnika ali še naprej. Prvovrstnih razgledišč. Ki pa danes niso bila najin cilj. Mimo mesta za počitek sva prišla do štora. Dimnik je bil sedaj poleti zaprt z velikim kamnom, skorajda skalo. Pod njim pa domovanje. Palčkov seveda. 

So palčki doma?

Potrkala sva na mala vratca, postavila nazaj coklo, ki jo je nekaj odneslo s predpražnika, nato pa že stopala po poti nazaj. Doma očitno ni bilo nikogar. Bova prišla pa drugič, ko bodo na naju izza vrat zrle prešerne oči. Šla sva znova mimo Brbotavčka. Pr' kapelc je ravno zvonilo. 

Ognjemet

Tistih nekaj vernih duš, ki jim ni bilo težko narediti drobiž korakov se je zgrinjalo slepo k obetanemu napoju večnosti. Ko sva prišla mimo in pogledala na staro mežnarijo, so že žebrali svoje molitve. Vrata so bila trdno zaprta, skušala sva pokukati skozi ključavnico, nato pa zamahnila z roko, stopila čez visoki prag nazaj na pot in se spustila v vas.

Kroparica

 Kroparica je še vedno šumela, ujeta med levi in desni breg, ulice so bile izumrle, le redki koraki so odmevali med visokimi stenami hiš. Zavila sva do mesta, kjer prej ali slej konča vsak Kropar, nato pa iskala pot med hišami, stisnjenimi ena ob drugo. Čas je bil, da pomahava palčkom in se vrneva … domov.

Odmev korakov

Pot na konec sveta

Krk. Otok kamenja, zavitih poti, korakov, ki iščejo skrite kotičke. Tam na koncu sveta. Izgubljene, pozabljene, samotne. Veter vleče čez rebra, se zaganja od morja do morja. Kuštra vse, kar je možno skuštrati, odpihne slabe misli. Kraji hitijo mimo, kolesa se vrtijo. 

Peter

Prvi, drugi, tretji dan. Tistega pravega počitka, ko končno veš zase. Kdo si, kam greš. Svetniki. Peter, ostanki nekih molitev, ki jih je odnesla burja. Rudine, vas na koncu sveta. In nato sveta Helena. Še ena svetnica, ki me pričaka sikajoč. Izpod kamna se odplazi na tla in izgine neznano kam. 

Rudine

Zaželim ji srečo. In da se nikoli več ne srečava. Jure, soimenjak. Zanimiv, razgleden. Vreden obiska, z vsemi svojimi spomini, ki ostajajo na tleh, med tem, ko sodobni oddajnik prenaša neke čisto druge misli. Mirne. Mirine. Čisto na drugem koncu. Rimljani, Kristijani, ostanki enih in drugih pričajo o časih daleč pred nami. 

Pri Juretu

Zabrisane kamnite sledi razkrivajo nekdanji sijaj, pomen. Skrivajo veliko usod, zapisanih v vetru. Tako kot bodo trenutki, ki ravno minevajo, ostali prav tam, na istem listu. Leto, deset, sto in več. Nihče več ne bo vedel za nas, utripe srca, misli. Kot prah se bomo vrtinčili v zraku, počasi izgubljali, dokončno izginili. 

Mirine

Kot izginjajo koraki, ki si sledijo čez kamnito puščavo do zapuščenih svetilnikov. Ko se res počutiš čisto sam. Na koncu, tam, kjer ni ničesar več. Hrepeneči pogledi segajo preko morja, iščejo sorodne duše, mogoče prav tako izgubljene. Se počasi obrnejo, koraki si sledijo nazaj, tja, od koder si prišel. 

Na koncu sveta

Domov. Tja, od koder si prišel in kamor se vedno vračaš. Kjer je vse poznano, kjer pustolovščine dneva položiš k počitku, zavzdihneš in pustiš, da spomini izpred ur tečejo preko tebe kot valovi zraka. Dan ugaša, odhajaš z njim, tja daleč, tja, kjer si bil, kamor morebiti ne bi smel, se še povrneš.

Slovo

Planina

Pravijo, da je velika. In treba je priznati, da imajo prav. Tudi široka. In visoko. Leži. Tam nekje med dolinami in nebom, rahlo valovita, zelena ali bela, odvisno kdaj jo obiščemo. Tokrat je bila pomladna, zanimiva, cvetoča. Modra, vijolična, rumena. 

Barve

Pisane barve na zeleni podlagi, sem in tja je na njih previdno sedel metulj. Beli klobuki so se sramežljivo skrivali. Počasi so se prebujale tudi bajte, nasledniki nekdanjih pastirjev so pripravljali vse za poletne dni. Ko bodo tu okoli gorsko travo mulile rogate zverine in bo vse precej bolj živo. 

Bajte

Nad gorami v daljavi so se zbirali oblaki, se lovili med seboj in trgali svoje dolge tunike temnih barv. Kosmi so viseli vmes, obetali poslabšanje, dež, hudo uro. Toda do nje je bilo še daleč. Z najvišje točke, tam ob roži vetrov, sem se spuščal mimo samotnega drevesa proti bajtam. 

Modro

Samotnim, nič življenja še ni bilo videti tam okoli. Kot bi bil kraj pozabljen od vseh, zapuščen sredi ničesar. Cerkvica na razglednem parobku, zaščitnik bolj ali manj nedolžnih duš pod seboj, trdno zapahnjena vrata, leseni križ visoko, prav v špici. Dolina se je skrivala. 

Prihaja ...

Nižja plast oblakov, gledališki zastor nebroja iger, ki so se odvijale na odrih globoko spodaj. Nekatere vesele, druge malo manj, kakšna tragedija sem in tja. Pa saj me v resnici niti najmanj niso zanimala. Naj vsak odigra svojo vlogo tako kot mu je všeč ali mu zapoveduje neka nevidna skripta. 

Veselje

Saj vendarle lahko rečemo, da je scenarij že zdavnaj napisan, kdo je režiser pa je menda tudi znano. Počasi sva se odpravila nazaj, nisva hotela preverjati, koliko časa je še do prvih kapelj. Stopala sva po poti, majhen ptič naju je pozdravljal z roba travnika. 

Velika Planina

Bogsigavedi, kje je bil med zimo, ko so posamezne grčaste smreke na robu travnika trepetale pod ledenimi vetrovi. Sedaj je tukaj in vsakomur, ki ga le hoče poslušati, oznanja prihod toplote. Mahala sva mu v slovo, midva sva odhajala, on je ostajal … doma.

Skriti oznanjevalec toplote