Vrbsko jezero

Vrbsko jezero je ob pogledu na zemljevid kar velika packa zahodno od Celovca. In okoli njega je torej dolga pot. Še posebej, če namesto stopalke za plin pri štirikolesniku, poganjaš zobčenike kolesa. Takrat velikost dobi čisto svoj pomen. In razdalje so drugačne. 

Maria Wörth

Vse skupaj ni zgolj hitenje brez postanka, temveč prava pustolovščina z doživljanjem tistega, mimo česar se pelješ. Krajev, ljudi, gozda, vode. Trije mušketirji smo se seveda odločili, da obalo spoznamo bolje. In to v času, ko je jezero še hladno in tako na njegovih bregovih ni tisoče ljudi, ki si želijo osvežitve. 

Cvetoče

Spomladi. Ko se je mlado listje na bukvah že razvilo, ko ljudje svoje zloščene barke ravno vlečejo iz naftalina in na vodi preizkušajo, če še držijo vodo. Vse je še nekako mehko, počasno, prijazno. Ko smo zajahali kolesa, je bilo zgolj še vprašanje, v katero smer. Levo ali morebiti desno. Drugje pač ne gre, ko krožiš. 

Vrbsko jezero

Prevladala je leva in držali smo se je vse naokrog. Ko smo med brcanjem v za pomlad kar pretoplem vremenu obiskali zanimive cerkvice, vihali nosove nad modernimi vilami in se spraševali, če se kdo pri nas zaveda, kako dragocen je prost dostop do jezerskega brega. 

Velden

Nad nami je kraljeval Pyramidenkogel s svojim novim stolpom, še je bil v spominu obisk izpred dveh let. Na polovici nas je sprejel mondeni Velden. Sedeli smo na promenadi in uživali v toplih žarkih. Voda pred nami je nežno valovala. Dva sva sanjala o sladoledu, pa pri tretjem ni bilo zadosti volje. Kaj bi tiščal, če ne gre? 

Frančiškova cerkev

Smo pa zato po kratkem obisku pri Frančiškovi cerkvici in lepem pogledu z nekoliko višjega mesta toliko bolj uživali, ko smo se ustavili pri zgolj kolesarjem namenjenem počivališču. Tu smo se vsi strinjali, da so črne pločevinke prava osvežitev. Pred nadaljevanjem brcanja, ko smo počasi, kot pravi konjeniki, odjahali v sončni zahod. 

Popoldan

In naše potepanje zaključili seveda prav tam, kjer smo ga začeli. Le malha spominov je bila sedaj bolj polna.