Tretjič

V obet drugačnosti se je prikradel dvom, ko je cesto proti Rudnemu polju zagrnila megla. Komaj kaj svetlobe je prodrlo skoznjo, ko sva tipala navzgor. Na srečo se je počasi razkadila in siva cesta je spet peljala prav, vse do parkirišča tam na začetku bele ceste. Po kateri sem stopal tokrat sam, le moj dih je mešal jutranje hladni zrak. 

Jutranje megle

Ni bilo hitenja, čisto sam sem si dajal takt, udarci srca, stopinje, dvigovanje nad smučiščem, vse dokler megla ni bila pod menoj. Tokrat so bile zlate vode res takšne, kot jih opisuje njihovo ime. Pred menoj je bil vrh, za njim še drugi očaki. Pobočja so kazala pomladno podobo, videlo se je, da se smuki iztekajo dnevi. 

Zlate vode in vrh

Jezil sem se na luknjače, prehodili so vse, poteptali narejeno pot, šele umik daleč stran jih je odvrnil od njihovega najljubšega početja. Na vršnih pobočjih je včasih snega že za korak ali dva zmanjkalo, pa vendarle ga je bilo do prve skale zadosti. Tu se je sneženi jezik izpel, smuči so ostale na majhni uravnavi nad strmino, sam pa sem se odločil. 

Megle silijo za menoj

Ko si že enkrat tako blizu, bi bil kar malo greh, če bi ne šel. Še tistih nekaj korakov po poti do najvišje točke. Kjer je bilo že lepo, jasnina, megleni pokrov daleč spodaj. Postal sem, z očmi vpijal videno, shranjeval na minljivi spomin za nekoč, ko bom daleč. Smuči so me počakale, prvi zavoji nad strmino, nato naprej, navzdol. 

Vrhovi nad Lipanco

Sneg je bil na vrhu odpuščen, ravno pravšnji. Malo sem cincal, nato pa le zavil v žleb, iskal mesta, kjer sem se podpisal kot prvi. Ogledoval sem si pobočja, tu sem svoje zavoje delal pred desetletji, se spustil čez Zlate vode, nižje spodaj švigal levo in desno, vse do smučišča. 

Na vrhu

Po njem je šlo še zvezno, hitro sem bil na koncu, od koder se peljati ni dalo več. Treba se je bilo še odrivati do zadnjega klanca, ki je pripeljal pred avtomobil. Še zadnji pogled ne poseko med vitkimi smrekami. Dnevi snegu v teh koncih so vsekakor šteti.

Spust v megleno morje