Na Grmado in do Marije

Kako neprimerno bolj spokojno je na ta grič na preddverju Ljubljane stopati v večernem času. Ko pomladanska toplota popusti in se nepregledne množice, ki svoje zadovoljstvo, takšno ali drugačno, iščejo tistih sto in nekaj metrov višje, izgubijo. Ko le sem in tja pride mimo prijazen pozdrav in se sence dneva prelevijo v mrak, ki oznanja prihod noči. 

Gledat te, so naše želje ...

Izhodišče je bilo kot običajno pri pokopališču, večerno spokojno. Nato pa sem mimo cerkve prišel do prvih globokih vdihov, gozd jih je dovoljeval. Saj je hoja na takšne griče vedno nekakšno romanje. Do samega sebe. In morebiti še koga drugega. Ki pravijo, da bedi nad nami. 

Pogled z viška

In nas gleda z viška, kot gleda cerkev, posvečena Mariji, na nas z vrha Šmarne gore. In so kot nekakšni biseri na njenem plašču po celem pobočju posejane kapelice in znamenja. Mimo katerih so speljane poti. Pri eni izmed njih, tisti žalostni, sem stopil na Romarsko pot in ji mimo Turškega kopita in novega znamenja sledil do poti na Grmado. 

Sončna reka

Vzpon je bil hiter, z vrha razgledi večerni, spust mimo narcis proti Vozni poti pa malo divji. Kot vedno, od kar je narava polegla drevje v tem koncu. In se je treba dričati, skakati, prestopati, dokler ne prideš do sledi človeka, ki skuša rešiti, kar se rešiti da. Kuge ni več, znamenje pa še ostaja. 

Kuga

Zavil sem znova navzgor, mimo samotne hiše in večernih sprehajalcev, do sedla, kjer se je že kazalo, da bo večer kmalu razlil svoje barve po nebu. Nekoliko bolj zamolkle, toda zato še lepše. Napovedovale so vreme, kazalo je dobro. Ker je bil ravno tak dan, sem seveda moral stopiti navzgor mimo sv. Sobote. 

Šmarnogorski počitek

In se nekoliko višje zazreti v hiške, drevesa, ceste, duše ljudi stotine metrov pod menoj. Ko sem obšel Marijo, da bo bolj držalo kar dvakrat, in se nato, v mraku, počasi spuščal znova navzdol, proti izhodišču, tja, kjer so se počasi že prižigale luči.

Barve

Jeterbenk

Zgodnje jutro. Meglice so se počasi razkrajale, le tam nad kotlino so vztrajale v debelem ovoju. Ko sva iz Topola stopila navzgor. Tam do gostiln, ki jih ljudje spodaj ležečega mesta ob dela prostih dneh zasedejo do zadnjega kotička, je bil dih že tisti pravi. 

Pot do sonca

Nasmehnil sem se napisu, da je do najinega cilja še celih štirideset minut. Že prevečkrat sem bil tu, da bi ne vedel, da to velja zgolj za tiste, ki se s polnimi želodci komaj premikajo. Midva sva kar letela po ravnem mimo Katarine, ki se je prav svetniško zamaknjeno skrivala v belini. 

Meglice

Spomin je odplaval v čase, ko so bila dekleta še majhna in smo se tu ustavili v božičnem času. Preproste jaslice so bile takrat za nas prava čarovnija. Tokrat čas ni bil pravi, cerkev je bila že od daleč videti zapahnjena, kot se zagre. Ko hočeš posvetno bogastvo skriti pred prav takšnimi željami lokalnih cefizljev. Ravbarji jim menda pravijo v teh koncih. 

Jeterbenk

Nad megleno morje se je dvigala Šmarna gora, jutranje sonce je neuspešno skušalo posvetiti na zemljo. Ostajalo je svetla žareča krogla za belino. Ko sva mimo kapelice in samotnega vikenda zagrizla v zadnjo strmino. Vzpona je bilo znova ravno toliko, da sva malo hitreje zadihala. 

Megleno morje

Že sva stala na vrhu, pri velikem križu, ki je menda potreben. Da oznanja vsem vidnim in nevidnim človeške zmote. In jim žuga ter grozi. Da se jim zna zgoditi prav to, kar se je z glasnikom te vere. Če ne bodo tiho, poslušno in brez ugovarjanja sledili edini priznani resnici. 

Križ

Pa je bilo to razmišljanje le preblisk, tako kot je bil bežen pogled na znamenje na vrhu. Saj ni razloga, da bi gledal vanj, ko je okoli toliko lepšega. Že sva stopala navzdol, po isti poti, mimo kapelice, nad kmetijami, samotnimi potmi. Le korak je bil sedaj hitrejši, dihanje bolj umirjeno, razgledi vsak trenutek lepši. Dan je topil jutranje meglice, že se je videlo daleč.

Topol

Vrbsko jezero

Vrbsko jezero je ob pogledu na zemljevid kar velika packa zahodno od Celovca. In okoli njega je torej dolga pot. Še posebej, če namesto stopalke za plin pri štirikolesniku, poganjaš zobčenike kolesa. Takrat velikost dobi čisto svoj pomen. In razdalje so drugačne. 

Maria Wörth

Vse skupaj ni zgolj hitenje brez postanka, temveč prava pustolovščina z doživljanjem tistega, mimo česar se pelješ. Krajev, ljudi, gozda, vode. Trije mušketirji smo se seveda odločili, da obalo spoznamo bolje. In to v času, ko je jezero še hladno in tako na njegovih bregovih ni tisoče ljudi, ki si želijo osvežitve. 

Cvetoče

Spomladi. Ko se je mlado listje na bukvah že razvilo, ko ljudje svoje zloščene barke ravno vlečejo iz naftalina in na vodi preizkušajo, če še držijo vodo. Vse je še nekako mehko, počasno, prijazno. Ko smo zajahali kolesa, je bilo zgolj še vprašanje, v katero smer. Levo ali morebiti desno. Drugje pač ne gre, ko krožiš. 

Vrbsko jezero

Prevladala je leva in držali smo se je vse naokrog. Ko smo med brcanjem v za pomlad kar pretoplem vremenu obiskali zanimive cerkvice, vihali nosove nad modernimi vilami in se spraševali, če se kdo pri nas zaveda, kako dragocen je prost dostop do jezerskega brega. 

Velden

Nad nami je kraljeval Pyramidenkogel s svojim novim stolpom, še je bil v spominu obisk izpred dveh let. Na polovici nas je sprejel mondeni Velden. Sedeli smo na promenadi in uživali v toplih žarkih. Voda pred nami je nežno valovala. Dva sva sanjala o sladoledu, pa pri tretjem ni bilo zadosti volje. Kaj bi tiščal, če ne gre? 

Frančiškova cerkev

Smo pa zato po kratkem obisku pri Frančiškovi cerkvici in lepem pogledu z nekoliko višjega mesta toliko bolj uživali, ko smo se ustavili pri zgolj kolesarjem namenjenem počivališču. Tu smo se vsi strinjali, da so črne pločevinke prava osvežitev. Pred nadaljevanjem brcanja, ko smo počasi, kot pravi konjeniki, odjahali v sončni zahod. 

Popoldan

In naše potepanje zaključili seveda prav tam, kjer smo ga začeli. Le malha spominov je bila sedaj bolj polna.

Tretjič

V obet drugačnosti se je prikradel dvom, ko je cesto proti Rudnemu polju zagrnila megla. Komaj kaj svetlobe je prodrlo skoznjo, ko sva tipala navzgor. Na srečo se je počasi razkadila in siva cesta je spet peljala prav, vse do parkirišča tam na začetku bele ceste. Po kateri sem stopal tokrat sam, le moj dih je mešal jutranje hladni zrak. 

Jutranje megle

Ni bilo hitenja, čisto sam sem si dajal takt, udarci srca, stopinje, dvigovanje nad smučiščem, vse dokler megla ni bila pod menoj. Tokrat so bile zlate vode res takšne, kot jih opisuje njihovo ime. Pred menoj je bil vrh, za njim še drugi očaki. Pobočja so kazala pomladno podobo, videlo se je, da se smuki iztekajo dnevi. 

Zlate vode in vrh

Jezil sem se na luknjače, prehodili so vse, poteptali narejeno pot, šele umik daleč stran jih je odvrnil od njihovega najljubšega početja. Na vršnih pobočjih je včasih snega že za korak ali dva zmanjkalo, pa vendarle ga je bilo do prve skale zadosti. Tu se je sneženi jezik izpel, smuči so ostale na majhni uravnavi nad strmino, sam pa sem se odločil. 

Megle silijo za menoj

Ko si že enkrat tako blizu, bi bil kar malo greh, če bi ne šel. Še tistih nekaj korakov po poti do najvišje točke. Kjer je bilo že lepo, jasnina, megleni pokrov daleč spodaj. Postal sem, z očmi vpijal videno, shranjeval na minljivi spomin za nekoč, ko bom daleč. Smuči so me počakale, prvi zavoji nad strmino, nato naprej, navzdol. 

Vrhovi nad Lipanco

Sneg je bil na vrhu odpuščen, ravno pravšnji. Malo sem cincal, nato pa le zavil v žleb, iskal mesta, kjer sem se podpisal kot prvi. Ogledoval sem si pobočja, tu sem svoje zavoje delal pred desetletji, se spustil čez Zlate vode, nižje spodaj švigal levo in desno, vse do smučišča. 

Na vrhu

Po njem je šlo še zvezno, hitro sem bil na koncu, od koder se peljati ni dalo več. Treba se je bilo še odrivati do zadnjega klanca, ki je pripeljal pred avtomobil. Še zadnji pogled ne poseko med vitkimi smrekami. Dnevi snegu v teh koncih so vsekakor šteti.

Spust v megleno morje

Čisto sveža novica

Večerno škrebljanje po strehi je tokom noči sicer ponehalo. Toda rahlo naletavanje komaj vidnih snežink ni kazalo, da bi bila napoved kot se zagre. Ko se je tema začela umikati obetu svetlobe, se je iz gozda vse naokoli oglasilo žvrgolenje. Ptice so se zbudile, torej dan zagotovo bo. 

Smučišče

Prijatelja sta bila točna, stopili smo navzgor, snega je bilo še zadosti. Prehiteli smo tistega, ki je na pot stopil prvi, nato pa ugotavljali, da je sneg kljub moči zadnjih dni ostal povsem v redu. Le vrhnji centimeter ali dva sta se vdajala pod nami. 

Pod žlebom

Nad smučiščem smo videli, kako je nekomu pred dnevom ali več uspelo hoditi naravnost navzgor. Malo smo mu sledili, nato pa med klepetom o tem in onem, seveda tudi zlato rumenem, vijugali sem in tja. Znana uravnava, nato znova vzpon, razmišljanje o letih me je upočasnilo. Kot bi bile meje samo v glavi. 

Pravljica

Prijatelja sta vlekla smučino, izginjala v megli, sam sem lovil svoj tempo, zadaj, izgubljen v belini. Vršna pobočja so že kazala kopna rebra, vijugali smo po snežnih jezikih do rame, kjer se je tako kot je običajno za ta čas, vse ustavilo. Smuči so pristale v snegu, mi pa smo proti vrhu stopili med skalami peš. 

Pod vrhom

Da bi v megli ugotavljali ali danes tudi pride jasnina ali ne. Nismo je čakali, odpravili smo se navzdol, se prijazno nasmejali dvema, ki sta smuči nosila proti vrhu, nato pa že naredili prve zavoje. Sneg je bil tak, kot smo pričakovali, zgornji del odpuščen, južen, odrivali smo ga v stran, malo se je plazil, pa ne preveč. 

Na vrhu

Ravno toliko, da se je lepo peljalo. Nad Zlatimi vodami, pri izteku grabna, se je odprlo, končno smo vsaj kaj videli. Vožnja po žlebu je kazala nekaj sledi predhodnikov, teh toplo vreme še ni povsem stopilo. Zato je bilo vijuganje malo bolj kot rodeo. 

Pod grabnom

Nato pa seveda uživaško zavijanje po smučišču, le na kopne dele, ki so v tem času že običajni, je bilo treba paziti. Nad nami pa, tam nad Rudnim poljem, prva jasnina. Še malo in na nas bo posijalo sonce.

Obet jasnine

Zadnjič ...

Bili so dvomi. Ko sem se v ranem jutru odpeljal proti znanemu cilju. Kjer je pred tako davnimi leti moč ljudskih rok skozi goro naredila luknjo in s tem olajšala prehod na drugo stran. Toda moj namen je bil drugje. Nekoliko nižje, prav na enem izmed ovinkov, je odcep, manjše parkirišče. 

Kontrast

Od tam vodi pot na planino, na sedlo, na vrh. Toda še pred tednom dni bela pot je bila tokrat kopna. Sledil sem ji, kar na vseh štirih kolesih, do koder se je dalo, potem pa obupal. Sklep je bil jasen in hiter. Nima smisla nositi smuči tja, kjer manjka snega. In sem se odpeljal naprej, na tolikokrat obiskano izhodišče višje, tik ob luknji. 

Megleni privid

Kjer mi je še v temi lučka povedala, da je en teden spremenil res veliko. Kjer sem to zimo hodil že tolikokrat, z Živo nedavno, je bila tokrat zgolj še ozka bela sled ob robu. Pomlad prihaja, to je jasno. In to ne počasi in previdno, temveč odločno in z dolgimi koraki. Stopa z dolin proti bregovom in kot velik sladoled liže pobočja. 

Na vrhu se je videlo ... skoraj nič

Toda kaj, sedaj sem bil tu, višje bo zanesljivo bolje, sem se tolažil, pripravil smuči in se podal na pot. Pomanjkanje časa in načrti, ki so dozoreli za ta dan, so določili cilj. Vreme ni bilo ravno takšno, kot so napovedovali, toda nekaj drobnih kapljic ni motilo. Verjetno dosti bolj to, da se ni videlo skoraj nič. 

Naslednik

Megle so zagrnile Zelenico in okoliške vrhove. Tudi angeli so bili skriti nekje v njih. Vzpenjal sem se po znani poti, sam, vse je še spalo. Tudi v koči je zgolj luč v notranjosti kazala, da se je nekdo že zbudil. Še zadnje pobočje, hitro sem bil preko njega. Danes megleni vrh, čakanje, da je nad mano zaokrožil črni ptič in se je iz beline izvil znani obraz.

Črni ptič nad vrhom

Izpred tedna dni. Nekaj besed, nato pa sem odpeljal navzdol, na drugo stran, tja, kjer še nisem. Da je vsaj nekaj bilo prvič in se ni vse zgolj ponavljalo. Zavoji so bili super, malo voženo široko pobočje je pripeljalo na smučišče, odprl se je pogled na plazovino na Šentancu. 

Plazovina na Šentancu

Številni so se vzpenjali, švignil sem mimo, prelisičil ozki pas snega na koncu in že ujel zadnji zavoj. Sedaj naj pomlad do konca opravi svoje delo.