Sljeme

Sljeme je nenavaden hrib. Najvišji vrh Medvednice dejansko raste iz mesta. Tako si še trenutek prej sredi uličnega vrveža, naslednjega pa že uživaš v samoti gozdnih poti. Teh je veliko, do najvišje točke jo ubirajo s te in one smeri. Kdo jih je uhodil, včasih pove njeno ime, drugič lahko zgolj ugibaš. 

Vzhod

Midva sva se potem, ko sva štirikolesnik prislonila na najbolj primerno parkirišče, navzgor napotila po tisti, ki ima visoko številko 52 in bolj zveneče ime steza HPD. Hrvaškega planinskega društva. Potem ko je sonce zardelo nad obzorjem tam na vzhodu, sva se mimo jutranje zaspanega gostišča napotila čez brano. 

Križ

Malo po svoje sva se vzpela do poti in ji nato bolj ali manj verno sledila. Megleno kotlino sva pustila za seboj, vzpon je bil takšen, da nama ni bilo nič prevroče. Pri križu ob poti nisva pustila svojih molitev, raje sva jih posvetila duhu gozda, ki je nežno šepetal okoli naju. Na obronku se je odpiral pogled na vrh, kovinska špica je z njega prebadala nebo.

Sence

Iskanje naju je pripeljalo do mesta, kjer so nekoč meščani lažje zadihali, upajoč, da bodo bolezenske tegobe ostale nekje daleč za njimi. Danes je to poligon nespametnih iger, ki nekaterim dajejo občutek vrednosti. Midva tega nisva potrebovala. Poigrala sva se z nerazpočeno kroglico, nato pa stopala naprej, proti vrhu. 

Sanatorij

Pa sva pred njim zaokrožila še naokoli, malo po svoje, malo pa tako, kot je prav. Koči Runolist in Puntijarka sta bili kmalu za nama. Z njima pa tudi nekaj prijetnih srečanj. Ko nama je glava sivih las navrgla kup prijaznih misli. Da je bilo kar težko pobegniti naprej. Toda kaj, ko so bile najine noge nekoliko mlajše, korak bolj prožen. 

Sveta Mater Božja Sljemenska

Po slemenu, kot se imenu vrha pritiče, sva jo ubirala proti najvišji točki, vmes na kratko postala pri cerkvici iz skrila, sveti Materi Božji Sljemenski je posvečena. Pri stolpu nisva zdržala dolgo. Le za fotografijo, nič več. Nato pa sva se na drugi strani že spuščala navzdol. 

Megleno morje

Po smučišču, pa naokoli mimo nekdanjega rudnika do kapelice Sv. Jakoba. Za še en hiter postanek. Nato pa preskok na pot številka 50, ta naju je peljala navzdol, nazaj proti mestu, hišam, cestam, gneči in številnim lučkam adventnega časa.

Sv. Jakob

Kje so Turki?

Turki. So bili pred leti neprimerno bolj divji, kot so danes. Ko so še najbolj hude njihove žene, ob vreščanju na bazarju. Drveli so proti severu, ropali, požigali, pravi barbari. Seveda so bili kot vedno najbolj na udaru preprosti ljudje. Nič krivi, nič dolžni, pa zopet na tem, da bodo tepeni. Do njih je bilo seveda najlažje. 

Jutro

Graščaki so se skrivali za debelimi zidovi, na drugi strani širokih obrambnih jarkov. Posluha za pomoč podložnikom niso imeli. Ti so se morali znajti po svoje. Svoje borno premoženje so pobasali v cule in se umaknili na bolj ali manj utrjene gričke, v skrivne jame, naravne utrdbe, katerih imena še danes spominjajo na razburkane čase. 

Podoba raja

Takšna je tudi Turška jama. Tam, kjer se ravnina od jezera v Završnici že krepko vzpne v val, ki opljuskne nebo na vrhu Stola, je mesto, ki je ravno prav skrito, da ga ne opazi vsakdo. Naravni odprtini so človeške roke dodale obrambni zid in tako ustvarile trdnjavo, skoraj nedosegljivo na vrhu strmine, pod nedostopno steno. 

Pod Stolom

Danes do nje ni več tako težko priti, nekdanjo stezico nadelujejo v pravo pot. Po kateri smo se napotili tudi sodobni osvajalci. Premagali smo cesto, na ovinku zavili prav, previdno sledili stezici v zadnji strmini in obstali pred odprtimi vrati. Kar niso uspeli Turki, sta dosegla gospa s koso in seveda čas sam. 

Turška jama

Pokukali smo v notranjost, pobožali zidove, ki so nekoč predstavljali prestrašenim dušam toliko utehe in se sprehodili do razglednega čoka, ki je bil najboljši za oprezanje pred divjimi barbari. Še danes se od tu vidi daleč. In naprej. Če pustiš mislim, da odplavajo čez vidne ovire. 

Pogled s čoka na jamo

Poslovili smo se, pomahali dušam, ki morebiti še vedno krožijo tu okoli in nato ob stopanju po cesti navzdol čutili, da se je tudi tokrat premešala zgodovina. Bili smo kamenček, ki je vzvaloval mirno vodno gladino. Nekaj divjih časov smo odnesli s seboj, nekaj nas je ostalo v času topotanja konj, ognja, krikov, vročega železa.

Daleč se vidi

Nad Valvazorjem

Saj ne vem, kaj bi rekel. Kaj je bolje? Slediti uhojenim potem, markaciji od smreke do skale in tako naprej vse do zastavljenega cilja. Ali pa se daleč pred pravim odcepom prepustiti stezici, za katero se kmalu pokaže, da ne gre prav. 

Prebujanje

In nato ob lastni trmi šele lep seštevek minut kasneje ob kupčku poznanih kroglic ugotoviti, da ljubka stezica ni nič drugega kot gamsja stečina. In da si včasih dosti višji kot hrbet rogate živali. Ko se plazeč pod ruševjem prebiješ do globokega kamnitega grabna. 

Gamsji pogled

Prehod seveda nemogoč. Ja, tudi to se dogaja. Na poti iz čarobne Završnice na očake Karavank. Na srečo pa sem kmalu spet našel sled, ki je bila vedno bolj izrazita, porezan prehod med borovci pa mi je že dal lažje dihati. 

Jutro

Ta pustolovščina je bila za mano, nadaljevanje seveda druga. Na srečo so bili snežni le jeziki, prehodi čeznje pa nič kaj dobri. Zato je bilo bolje do razglednega slemena, visoko nad planinami, nato pa naprej proti Vajnežu. Prvo srečanje, ob križu. 

Ostanki tragedije

Zgolj toliko, da sem vprašal, kako je naprej. So le prišli iz prave smeri. Že sem iskal prehode naprej, čas za počitek je bil skopo odmerjen. Malo po poti, malo po snegu, po svoje. Saj ni bilo zahtevno. Že sem stal na vrhu, se prijetno pogovoril, nasmejal pripombi. 

Vajnež

Je bila res simpatična. Nato pa po snegu na pol dričal v sedlo, se vzpel in mimo koče z imenom pesnika spuščal do srečanja. Sem je bil kar vesel, ko sem se dričal navzdol po ledenih ostankih zgodnje zime. In prijetno klepetal, toliko si je vedno vredno povedati. 

Stol

Razgledi so bili še vedno nadvse domači. Koča je bila pri jutranjem odcepu, toda mir je zamenjala množica glasov. Vseh jakosti. Nisva se ustavljala, raje sva nadaljevala navzdol, srečanja so bila pogostejša, prijetna. S tistimi, ki so smrdeče mašine pustili daleč spodaj. 

Ožarjeno

Tam, kamor sodijo. In zgolj svoje lastne, zadihane, priganjali kvišku. Strmina se je iztekla na travnike, tam blizu jezera, kjer je bil te dni ... naš dom. Toda dan je bil šele na dobri polovici. Čakali so prijatelji, vabili, da se srečamo. Na nove dogodivščine. Zakaj pa ne. Ko je že tak dan. 

Meglena graščina