Kateri hrib je tisti, kjer čarovnice najraje plešejo? Kjer je luknja, iz katere menda zvečer na svojih metlah odjezdijo po skrivnih pohodih. In od koder verjetno pričarajo meglice, ki se spustijo nad vodo Cerkniškega jezera, kadar ga sploh kaj je. Slivnica seveda, lahko dostopni kucelj, ki komaj dovoli, da se predihaš.
Zbujanje
Ko v jutru debelo gledaš tekače, ki v temi prihitijo po spolzki in ledeni podlagi nasproti. In moraš na rdečico na vzhodnem obzorju še malo počakati. Pride šele takrat, ko pod nogami že škripa sneg, ki ga je začetek zime tako dobrohotno nametal na vrhnja pobočja. Da so se veje smrek nekje povesile globoko pod težo in ti zgolj bežen dotik strese mrzlo popotnico za ovratnik.
Na poti
Tam na ozki gazi proti travniku pod vrhom. Do njega sva dve generaciji prišli naokoli. Okoli riti v varžet smo včasih rekli. Sem le hotel videti spomenik, še eno točko spomina na čase poguma. Takšnega z rdečo zvezdo seveda, ne enega novejših, ko se skuša zgodovina obrniti. In sledeč nekim novim, menda modernim smernicam, zapisati na novo.
Očaki
Le še zadnji vzpon, po gozdu, čez kraški svet in do razglednega vrha. Po gazi, ki jo je že nekdo pred nama zapisal v sveži sneg. In sva ji le še verno sledila. Oblačni pokrov je ležal nad dolino, se bočil nad nama. Vseeno je bilo lepo pogledati naokoli. In nato iti počasi in previdno navzdol, do koče.
Luna
S kratkim postankom za ogled čudne novotarije pred njo, nato pa naprej, skrbno stopajoč. Je bilo skoraj bolje malo po svoje, skozi prhki sneg. Ledene zaplate na poti so grozile, da odnesejo nogo in zagotovijo nič kaj nežen pristanek na zadnji plati. Nižje, kjer snega ni bilo več, je bila previdnost še toliko bolj na mestu.
Obložene
Pa se ni kaj hudega zgodilo. Še strmi spust, zavoj in nato odvoj do parkirišča, kjer naju je čakal naš avto in dom. Še zadnji pogled, če kje nad nama kroži kakšna neprespana čarovnica, nato pa sva se že peljala v kraje, kjer čarovnic prav zagotovo ni.
Dan je bil tako lep, da bi ga bilo škoda pustiti kar tako, vnemar. Zato je bilo ob zgodnji vrnitvi z Jezerskega treba najti še nekaj za popoldan. Ne daleč, ne visoko, večer je bil blizu. Lovrenc se je vsiljeval kar sam od sebe. Ljubek cilj nad Bašljem, komaj, da se ti utrip do vrha kaj dvigne.
Razgledi
In razgleden, kot je treba. Da misel zaplava, obleti ravnino ob Kokri, pomaha znanim gričem vse naokoli in se nežno spusti do doma. A zakaj bi enostavno, če se da pot zabeliti. Ko nanjo stopiš že skoraj v vasi, daleč pod najvišjimi parkirišči. In jo mahaš iz doline Bel'ce navzgor mimo Laškega vse do cerkvice.
Osel
Prav tako smo naredili. Prvi del je bil ravno prav samoten, da se je dalo zdržati tudi ob glasnem klepetu številnih višje gori. Sopihajoč sva z Ajdo prehitevala pohodnike, babico pustila dokaj zadaj. Kar sva potem, ko sva sedla na klop ob cerkvici, visoko nad dolino, hitro obžalovala.
Babica
Sladkorčki iz njenega žepa so namreč razveselili dan osličku na travniku. Midva pa nič. Se je predvsem mladost kar malo skremžila. Potem pa le stopila z menoj, šla sva v pomoč skupinici otrok, ki je begajoč po gozdu iskala tisto, za kar sem dobro vedel, kje je. Veselje je bilo veliko, tako da se je še nama malo smejalo.
Lovrenc
Nasmeh je ostal na obrazu tudi, ko smo že stopili mimo cerkvice in preko sedla iskali pot do Gradišča. Malo po svoje, pot se je izgubila, mimo suhih trav. Skromna hiška, rob stene, pogled v globino soteske. Že večkrat smo bili tu, pa nas ta skala vedno presune. Sploh misel, da so na njenih skromnih pobočjih nekdaj živeli neki Ajdi.
Pogled nazaj
Stopili smo navzdol, se previdno spustili mimo ostalin preteklosti in pristali nazaj na cesti. Mimo nas je priropotal smrdeči moped. Še preden smo se uspeli spustiti pod rob je bil že nazaj. Mrak nas je objemal, Storžič nad nami je žarel, spustili smo se do rečice, šumenje skakajočih kapljic nam je mahalo v slovo.
