Na obisku

Včasih tako pride. Nekako spotoma. Da greš. Tja, od koder je vedno lep pogled. In srečaš koga, ki prijazno pozdravi. Potem ko si se naužil samote ob vzponu. Tam čez senčno pobočje, mimo dreves, ki so klonila neki neznansko močni sili, blatnih stopinj, skritih senc. Cvetov, ki so se znašla v napačnem letnem času, relikt toplih dni, spomin in opomin. 

Mekinje

Pobožati jih je treba, seveda zgolj s pogledom. Se spodobi. Ko nad travniki stopiš navkreber, do tiste točke, kje je možno sesti. In nato sedeti. Kolikor te je volja. Minuto, dve ali za vedno. Le oči ne smeš zapreti. Saj z njimi vidiš, slišiš, čutiš. Globino dolin, valove hribovja, strmo peno vršacev. 

Kamnik

Ujameš svojo senco, položeno na suhe trave. Vzdihneš. Če bi le imel čas ... Pa ga kot vedno prehitro zmanjka, do vršne točke je treba ujeti zgolj nekaj korakov. Tam je drevo, kjer je znamenje, angelčki. Vprašanje pride kar samo. Le kdo je vse to navesil tu gori? Mogoče nekdo od tistih, ki tu vsak dan naredijo novo črtico? 

Stari grad

To sem naredil še sam. Eno samo, ponavljanja mi ne ležijo. Pozdravil sem možica, nato pa stekel navzdol, dobil zalet, na drugi strani odletel do gradu, njegovih ostankov. Fantini so stali tam, bog si ga vedi, kaj jih je prineslo sem. Skočil sem na zid, spet gledal, tega se tu res nikoli ne naveličaš. 

Ko se ti senca zaplete ...

Pa bi vseeno šel. Če se mi senca ne bi zapletla v grmičevje. Sem jo moral prav počasi rešiti, da se ne strga. Potem pa že tekel na obisk k palčkom. In njihovi Sneguljčici. Ter seveda na ogled mlinčkov. Ki jih je komaj vidni potoček počasi zagnal. V vrtenje, ki mu ni konca. 

Na obisku

Dan se je razživel, poti napolnile. Med tem, ko so nekateri hiteli loviti sonce, sem pod seboj že zaslišal hrup ceste. Vračal sem se v vsakdan, nič mi ni bilo prihranjeno. Tam pri Kamniški Bistrici se je moj sprehod končal. Hitro in brez solza, prav tako, kot se je začel. 

Sončni mlinčki

(Kamnik – Velika špica – Stari grad – Kamnik)

Megla

Včasih jo je preveč. Mezi v zraku, bela koprena se ovija okoli dreves, plazi čez suhe jesenske trave, kadi preko nagrobnikov preteklega časa, duh obvisi nad vodami. Ne moreš uiti, nimaš kam, povsod je, zažre se vate. Nepredirna vlada ravnicam, napolni doline, sega proti vrhovom. 

Pivka

Drobne kapljice se med pršenjem lepijo na toplo kožo, pijejo življenjsko moč. Žarka luč budi prazno upanje, meči žarkov ne morejo prodreti skozi kopreno. Drevesa sredi močvirnatih voda, nemi stražarji drugega sveta. Korak se ustavi na meji, ki je še včeraj ni bilo, pot se tu konča, naprej ni ničesar več. 

Privid

In ko tam, ob poteku ur, svetloba pogreje prve trate, se umika počasi, beli kosmi vate ostajajo zapleteni v bodeča grmovja. Toda neizbežno se mora zgoditi, spreminjanje in minevanje, sol te zemlje, preženeta strahove. Bledice vodnega obzorja ni več, sijoča modrina ščemi oči, priprte se veselijo spremembe. 

Konec

Toplina počasi pronica v vse kar je, budi otroka, nežni veter prenaša sporočilo preko vzvalovanega ogledala. Skrite poti pokažejo smer, vodijo, izgubljajo, vedno jih je možno najti. Odpirajo se okna, razbrazdani rob okvira razkriva boleče spremembe. Ko stojiš tam in se čudiš. 

Obeti

Oči ostanejo suhe, še zadnji pogled na beli stolp, utrip nekega davnega časa, ki se je, privid, izvil iz beline in zažarel nad dolino. Kosmata kepa daje vedeti, da ji ni prav, da si tuj, da te nič ni treba. Pogledaš proč in se nedaleč znajdeš pred odločitvijo. Ki je v resnici nikoli ni bilo, saj kako in kam veš že dolgo. 

Križ

Naložiš si svoj križ, tam na robu kamnitega oboka, ozreš po vodni poti, drevored jo okvirja. In kreneš. Daleč proč, ne gledaš nazaj. Vedoč, da se ne poslavljaš za vedno. Saj se neki dan, mogoče že jutri, znova vrneš prav tja. Kamor je treba, kjer te čaka. Nov dan. Nova belina, utripanje svetlobe, bujenje upanja. Nov ti.

Nemi stražarji

Jezera na Pivškem

Na dveh kolesih okoli roba

Na tak poznojesenski dan, ko se sem in tja nad oblaki pokaže celo sled jasnine, ko je burja lepo doma za Nanosom in je glede na razmere pri nas doma prav prijetno toplo, bi bil pravi greh ne priti sem dol, na čudoviti kraški rob. In ni nama bilo težko. Kajti vedno se rada vračava, jesen je tu najlepša. 

Ruj

Ruj v vseh barvnih odtenkih žari ob skalnih grobljah, pokrajino naredi čarobno, na njem počije oko, listek ali dva za srečo odneseš s seboj. Ko na dveh kolesih krožiš na tem svetu, med zemljo in nebom, dol in predvsem gor. Kolovoz naju je mimo besnega štirinožca po vrsti globokih vdihov pripeljal do trav. 

Križa

Suhe valovijo v vetru, nežno se igra z njimi, jih zvija, dviguje, polega. Nato odhiti dalje, čez griče, skalni rob, tja v smeri neskončne modrine. Tu se najdejo lepe rože, nemirni martinčki, bela skala. Pogled seže daleč, tja do morja in čez. Pa razgledni griči niso vse. Tu so še vasi, ko hodimo zgoraj po robu so prav pod nami. Rakitovec, Zazid, Podpeč. 

Meglice

In ljudje. Te se splača srečati. Njihova dlan vsak dan znova boža rdečo zemljo, jerino, tera rosso. Dvigne roko v pozdrav. Zmoli molitev, da bo jutri še en tako lep dan. Ko je na Krasu res krasno. Na dva krat dveh kolesih sva po kolovozih prišla pod Golič in božajoč trate nanj, nato sva jo mahala, tako in drugače, naprej pod Kavčič, kjer se je zgodba, še bolj razgledna, ponovila. 

Znamenje

Nisva pustila, da bi naju dvoje križev zmotilo, mislila sva si svoje. Spust v Rakitovec je bil seveda divje zabaven in uživaški. Cesta do Zazida, z obveznim razmišljanjem ali je ta pot začetek ali konec je bila hitra, letela sva kot za stavo, lovci za cesto, ki upam, da niso čisto nič ujeli, so samo debelo gledali. 

Trate

Iz Zazida sva se čez železno cesto vrnila nazaj nad rob in v Podgorje. Srečna, zadovoljna, najraje bi kar vriskala. Raziskovanje je prineslo veliko vsega. Doživetja. Željo. Upanje. In predvsem spomin. Ta bo ostal. Za vedno. Bi ga bilo greh ne zapisati na tak lep jesenski dan.

Neka druga pot

Trije dedci, da o čolnu ne govorimo

Prekaljena mornariška mačka Gams in pa dr.gumpi sva tokrat s seboj vzela podmorniškega pripravnika prve stopnje, Vinka. Kot začetniku mu seveda ni bilo zaupati tako pomembne zadeve, kot so vesla, za igranje z navigacijsko napravo je bil pa kar pravi. Ker ga je bilo kot pripravnika in povrh še brez zob najmanj škoda, tudi ni dobil rešilnega jopiča. 

Bo dosti vode?

Kdo pa mu je kriv, če ne zna plavati? Se je pa izkazal za jako uporabnega v primeru pristankov, ko je nadomeščal pozabljeno sidro. Ker smo bili na ladji samo trije dedci, mu je seveda pripadla tudi častna in malo manj častna straža, ki jo je oddelal strumno in brez napak. 

Ostanki neandertalcev

Šli smo po navodilih, se izognili vseh nevarnih točk razen četrte, kjer sva z Gamsom končno že morala pripravniku pokazati, kako se zapelje čez brzice. In to kar med količki v stilu Tine Maze. Sicer pa je bil čas za spust povsem neprimeren. Plaže so bile prazne, edino kar smo videli je bilo vedno in povsod zadosti tičev, vseh velikosti, kar pa nas dedcev seveda ni zanimalo. 

Počakajta me!

Na bregu smo opazili le eno res brhko deklino, ki se je takoj zagrela za nas in se celo ponujala, da skoči v čoln. Toda prekaljeni mački smo vedeli, da je z babami samo križ, na ladji pa vedno prinašajo nesrečo, še večjo kot na kopnem črna mačka. Zato smo jo vso objokano pustili in odpluli dalje. 

Brzica

Je pa treba vedeti, da če se ne švercaš po obali, temveč kot pravi morjeplovec prepustiš vodi, vidiš jako zanimive stvari. Mi smo tako videli brlog polarnega medveda, izjemno nevarnega sorškega psa, kup slapov, za katere bi si upal trditi, da so najvišji na svetu, konglomeratne stene neverjetne višine, plaže kot bi bil na Copacabani, viseče mostove čez divjo reko, ma, ni da ni.

Sora

Naloge, ki nam jih je naložil vicegeneral so bile rešene po vrstnem redu in brez napak, za kar nas je na koncu, ob vadbi nočne diverzantske vožnje, čakala nagrada v obliki lomastenja čez goščavo do končne točke. No, ne čisto, saj je bilo seveda treba pred največjo medvoško štacuno uprizoriti še striptiz.

Most

Da so se okoli nas začele zbirati občudovanja polne mlade lepotice in nam za ... hm, no ja, bi nam za spodnje hlače basale konvertibilno valuto, če bi spodnje hlače imeli na sebi. Toda, ko nam mornarjem popustijo zavore ... potem gremo samo še na full monty.

(Reka Sora)

Začetek potovanja

Jutro. Dan se je zbudil. Sonce se že kotali po nebesnem svodu, oblaki skrivajo za obzorjem. Mokra trava zmoči noge, zloženo kamenje iz nekih časov, ko nas še ni bilo. Le kdo je tukaj živel svoje sanje? 

Korošaški slapovi

Voda teče mimo, hiti v dolino, kjer se bo umirila. Podobno kot ljudje zapušča te kraje. Šumeče veselje prekinjajo stopnje. Tako da se umiri, nižje spet požene v globino, kapljice ustvarijo vedno znova minljivi sen. Poromaš k vsakemu, do nekaterih zlahka, do drugih s skrajnimi močmi, po plesu ravnotežja. 

Zgornji slap

Opazuješ mavrico, ustvarijo jo sončni žarki, ki se nehote ujamejo v pršenje. Zadihaš in si misliš. Res je lep dan. Očaran. Ko višje, na ozki stezici, sredi strmih travnikov, loviš razglede. Tja daleč proti dolini, kmetijam sredi travnikov, modremu nebu. Najraje bi obsedel, toda kot vedno stopiš naprej. 

Sončni pogledi

Pomoliš neko svojo molitev, nikjer zapisano, trenutni preblisk, pri znamenju na križišču poti. Na planini zaideš, pa se ti vseeno smeji. Kajti lahko se še enkrat vrneš do koč, zaviješ sedaj prav, se vzpneš na val, se vzpenjaš in spuščaš med zemljo in nebom. Najraje bi ostal tu, vsaj nekoliko dlje. Pa ne gre. 

Molitev

Nisi sam, prijatelj je nekje blizu, ujeti se morava. Kot vedno hodiva skupaj, se prehitevava, posediva na vrhu, nad strmino. Izbirava pot navzdol, še prej pomahava bivaku, ostaja na razglednem kraju, v dobrem in slabem. Kdo mu ne bi zavidal? Pot je strma, hitro se spušča. 

Pot

Korak mora biti previden, občasno zaide pogled tja čez, v znano. Skoraj pozabljeno. Na ravnini sledijo pozdravi, ponovna srečanja, lovljenje poti, vse do izhodišča. Kjer si oddahnemo. Dogodivščina je za nami, čakajo nas novi izzivi, nova doživetja, poti, sprehodi. 

Prijatelj

Stojimo tam, z očmi uprtimi v razgled nad nami, tja, kjer šumi voda, kjer šelesti listje, kjer se počutim doma. 

(Klemenčevo – Korošaški slapovi – Kamniški vrh)

Moča

Dež. Nebo je tiho jokalo, kaplje so padale na liste, zdrsele po njih, z enega na drugega, vse nižje, pod vplivom težnosti, do tal. Polnile so se struge hudournikov, grozile, da raztrgajo obalo, odnesejo vse pred seboj. Pa me ni skrbelo. 

Vodna pot

Ko sem stopil na skalo, prestopil vodno pot in se na drugi strani vzpenjal skozi gozd. Za kaj hudega je bila vodna sled preveč prijazna. Jutro bo mogoče drugače. Kdo bi vedel. Meglice mokrega dne so zakrivale razglede, me puščale v svojem svetu. Velik balvan me je pozdravil, možic nekoliko višje. 

Kopica usod

Postal sem ob njem, spregovoril nekaj besed, nemo mi je odgovarjal. Vsak je nanj odložil del sebe, spisal zgodbo, shranil spomine. Na klopco bi sedel. Tam na robu. Užival v pogledu. Če bi bilo kaj videti in ne bi vlaga lezla v vse pore. Tako sem stopil naprej, kapljice z neba, velika luža pred menoj, voda vse naokoli. 

Poplava

Brodil sem naprej, črno belo usnje se je pomikalo mimo mene, pastir z veliko palico za njimi. S pobočij se je cedilo, slapiči, postanek sredi travnikov. Iskanje skritega, hitra najdba tistega, kar je prijatelj pustil pod drevesom. Oznaka za naslednike, da bodo vedeli, da sem nekega deževnega jutra sledil dnevu. 

Voda povsod

Kot privid se je iz meglic pokazal obris. Koča, planšarija, zeleni travniki. Lahko bi naredil korak, ugotovil, ali je resnična, prestopil prag, spregovoril besedo. Nisem razmišljal. Obrnil sem se, pustil tisti trenutek, ohranil skrivnostnost. Mimo mene so drseli znani prizori, toda tokrat sem jih videl z druge strani. 

Privid

Tudi stvari, ki sem jih prej spregledal. Zmaja. Rjave kape, tam za smreko, majhne, velike, znanega imena. Povabil sem jih s seboj, v neznano. Hodil sem naprej, navzdol, proti strehi, suhemu domu. Nebo je jokalo. Gledal sem in se čudil. Kajti meni se je ... smejalo. 

Zmaja

(Ljubelj – planina Korošica)

Špegounk

Ljudje smo res malenkostni. Izgubljamo čas in moči za stvari, ki so dejansko nepomembne. Ko se lahko po dolge tedne prepiramo, kako naj bi se gori pravilno reklo. Stegovnik, Štegovnik, Štegounk ali še kako drugače. Ja, tudi drugače namreč gre. Naj bo Špegounk? 

Jasa ob poti

Kajti res je razpotegnjen vršni greben tak, kot bi se odseval v ogledalu, postavljenem na sredini. Spet nova kost za glodanje tistim, ki jo hočejo imeti. Mi smo raje stopili iz avtomobila, se pretegnili tam v Dolu, in nato po cesti stopili tja, kjer so razgledi. 

Prvi razgledi

Skozi gozdove, po stezah, mimo jase in v strmi breg. Brez razmišljanja o imenu, ta nam res ni bil pomemben. Veliko bolj gobe, ki so se ponujale na smrekovih iglicah, potoček, ki ga je bilo komaj kaj. In seveda cvetice. Ki se s koreninami krčevito držijo v razpokah, kjer je prsti komaj za vzorec ali še toliko ne. 

Preživetje

In tisto najlepše. Razgledi. Zanimivo, da vedno hočemo videti dlje. Radovedne nas zanima, kaj je tam za robom, na drugi strani doline, čez reko. Ob možicu se nam zdi, kot da smo na vrhu svojega malega sveta. Daleč nad vsemi nepomembnimi skrbmi, ki bodo že jutri pozabljene. 

Valovanje

Iskrice v očeh, nasmeh prijatelja je vreden več kot vsi zakladi tega sveta. Ob njem se tudi meni smeji. Tak dan, s soncem obsijan. Ko se med spustom, tja na drugo stran, znova zalotiš, da obstaneš odprtih ust. Kateri škrat je tu iskal rudo? 

Nenavadni prehod

Zvrtal luknje sredi stene, sem in tja? Odprl prehod na drugo stran. In kateri umetnik je svoje sne in upe upodobil tako, da jih vidi prav vsakdo? Ki mimo te njegove Altamire stopa gor, dol ali naokoli. Nisva se dolgo spraševala. Je vabila pot naprej. 

Sanje

Prekobalila sva se na drugo stran in med spustom tja, kjer se vse konča, kjer je konec te poti, kjer sva vedela, da se dobimo skupaj spet vsi, odkrila nove zaklade. Seveda ni bilo, da bi šla kar mimo. Zapeljali so naju in nisva se pretirano branila. 

Vir

Pa ne za predolgo. Le toliko, da nisva na jaso prišla prekmalu, temveč ravno prav. In smo se potem vsi skupaj, tja dol proti krajem, kjer energije ni več, smejali čez in čez. 

(Dol – Stegovnik – čez okno nazaj v Dol)

Meglena Mojstrovka

Kar slonela sta na avtomobilu. In z daljnogledom v roki sredi temne noči zrla proti plazu. Mogoče se je v ruševju skrivalo kaj zanimivega, je divji petelin čakal jutra na robu snežišča? Ali pa sta zgolj preganjala dolgčas. 

Megleni prehodi

Nam je bilo kmalu vseeno, stopili smo mimo, lučke na glavi, smuči v rokah. Le do snega. Ko smo se začeli vzpenjati po plazu in imeli v mislih, da bo že čez nekaj tednov kopen. Prve sledi pomladne odjuge so se poznale tudi tu, začetek konca neke zime nad Vršičem. 

Prijatelja

Na plazu smo gledali navzdol, dokler se je še videlo. Ko smo stopili na kopnino Grebenca, so nas zagrnile megle. Smelo smo stopali višje, čakali, da znova pridemo do snega, upali na svetlobo, ki bi predrla otipljivo belino. 

Izginevanje

Na roki se je pokazala rdeča sled, hitro smo jo zakrpali, nadaljevali s smučmi, po pobočju, v krnico, znova navzgor. Pobočje je postajalo znano, velika skala, izbrali smo sledi pod njo. Utrujenosti ni bilo več čutiti, vrh je bil blizu, vedeli smo. 

Dobrote

Le preveč na rob se ne sme, ostanki opasti še vedno štrlijo nad praznino. Varljivo varno je bil videti sneg tam v megli, ustavili smo se pri možicu, se spraševali, kdo ga je postavil tu, na tem osamljenem vrhu. 

Možic

Planinska kavka je zaokrožila okoli nas, zvedavo opazovala in pristala na varni razdalji. Razgledov na tak dan ni bilo, pa nič zato. Veselili smo se malih stvari, že del grebena, ki se je zasvetil za trenutek, je bil presenečenje. 

Razgled

Tudi nad nami se je igra oblakov nadaljevala, ko smo že mislili, da se bo sončni žarek prebil do nas, se je nebo zagrnilo. Slika za spomin, pokušanje, smuči so zarezale v sneg. Za nami je pršela ojužena zavesa, sledila nam je, kamor smo zavili. 

Pod Grebencem

Dolgo prečenje, prebijanje skozi ruševje, hoja po Grebencu. In nato še sklepno dejanje. Vriskanje po plazu, mimo prvih naslednikov, ki so v potu svojega obraza zavidljivo gledali naše zavoje. Prav jim je, drugič bo treba vstati prej. 

Vršič

(Vršič – Velika Mojstrovka)