Meglena Mojstrovka

Kar slonela sta na avtomobilu. In z daljnogledom v roki sredi temne noči zrla proti plazu. Mogoče se je v ruševju skrivalo kaj zanimivega, je divji petelin čakal jutra na robu snežišča? Ali pa sta zgolj preganjala dolgčas. 

Megleni prehodi

Nam je bilo kmalu vseeno, stopili smo mimo, lučke na glavi, smuči v rokah. Le do snega. Ko smo se začeli vzpenjati po plazu in imeli v mislih, da bo že čez nekaj tednov kopen. Prve sledi pomladne odjuge so se poznale tudi tu, začetek konca neke zime nad Vršičem. 

Prijatelja

Na plazu smo gledali navzdol, dokler se je še videlo. Ko smo stopili na kopnino Grebenca, so nas zagrnile megle. Smelo smo stopali višje, čakali, da znova pridemo do snega, upali na svetlobo, ki bi predrla otipljivo belino. 

Izginevanje

Na roki se je pokazala rdeča sled, hitro smo jo zakrpali, nadaljevali s smučmi, po pobočju, v krnico, znova navzgor. Pobočje je postajalo znano, velika skala, izbrali smo sledi pod njo. Utrujenosti ni bilo več čutiti, vrh je bil blizu, vedeli smo. 

Dobrote

Le preveč na rob se ne sme, ostanki opasti še vedno štrlijo nad praznino. Varljivo varno je bil videti sneg tam v megli, ustavili smo se pri možicu, se spraševali, kdo ga je postavil tu, na tem osamljenem vrhu. 

Možic

Planinska kavka je zaokrožila okoli nas, zvedavo opazovala in pristala na varni razdalji. Razgledov na tak dan ni bilo, pa nič zato. Veselili smo se malih stvari, že del grebena, ki se je zasvetil za trenutek, je bil presenečenje. 

Razgled

Tudi nad nami se je igra oblakov nadaljevala, ko smo že mislili, da se bo sončni žarek prebil do nas, se je nebo zagrnilo. Slika za spomin, pokušanje, smuči so zarezale v sneg. Za nami je pršela ojužena zavesa, sledila nam je, kamor smo zavili. 

Pod Grebencem

Dolgo prečenje, prebijanje skozi ruševje, hoja po Grebencu. In nato še sklepno dejanje. Vriskanje po plazu, mimo prvih naslednikov, ki so v potu svojega obraza zavidljivo gledali naše zavoje. Prav jim je, drugič bo treba vstati prej. 

Vršič

(Vršič – Velika Mojstrovka)