Začetek potovanja

Jutro. Dan se je zbudil. Sonce se že kotali po nebesnem svodu, oblaki skrivajo za obzorjem. Mokra trava zmoči noge, zloženo kamenje iz nekih časov, ko nas še ni bilo. Le kdo je tukaj živel svoje sanje? 

Korošaški slapovi

Voda teče mimo, hiti v dolino, kjer se bo umirila. Podobno kot ljudje zapušča te kraje. Šumeče veselje prekinjajo stopnje. Tako da se umiri, nižje spet požene v globino, kapljice ustvarijo vedno znova minljivi sen. Poromaš k vsakemu, do nekaterih zlahka, do drugih s skrajnimi močmi, po plesu ravnotežja. 

Zgornji slap

Opazuješ mavrico, ustvarijo jo sončni žarki, ki se nehote ujamejo v pršenje. Zadihaš in si misliš. Res je lep dan. Očaran. Ko višje, na ozki stezici, sredi strmih travnikov, loviš razglede. Tja daleč proti dolini, kmetijam sredi travnikov, modremu nebu. Najraje bi obsedel, toda kot vedno stopiš naprej. 

Sončni pogledi

Pomoliš neko svojo molitev, nikjer zapisano, trenutni preblisk, pri znamenju na križišču poti. Na planini zaideš, pa se ti vseeno smeji. Kajti lahko se še enkrat vrneš do koč, zaviješ sedaj prav, se vzpneš na val, se vzpenjaš in spuščaš med zemljo in nebom. Najraje bi ostal tu, vsaj nekoliko dlje. Pa ne gre. 

Molitev

Nisi sam, prijatelj je nekje blizu, ujeti se morava. Kot vedno hodiva skupaj, se prehitevava, posediva na vrhu, nad strmino. Izbirava pot navzdol, še prej pomahava bivaku, ostaja na razglednem kraju, v dobrem in slabem. Kdo mu ne bi zavidal? Pot je strma, hitro se spušča. 

Pot

Korak mora biti previden, občasno zaide pogled tja čez, v znano. Skoraj pozabljeno. Na ravnini sledijo pozdravi, ponovna srečanja, lovljenje poti, vse do izhodišča. Kjer si oddahnemo. Dogodivščina je za nami, čakajo nas novi izzivi, nova doživetja, poti, sprehodi. 

Prijatelj

Stojimo tam, z očmi uprtimi v razgled nad nami, tja, kjer šumi voda, kjer šelesti listje, kjer se počutim doma. 

(Klemenčevo – Korošaški slapovi – Kamniški vrh)