Valovanje

Ko sredi zime prijetno toplo sonce obsije obalo, ni ta nič manj prijazna kot poleti. Le tako samotna in zato še toliko bolj vredna obiska. Za dolge pohode, še daljše klepete, najdaljše martinčkanje.

Jutro

Izhodišč je kolikor hočeš, smeri še več. Na katerikoli poti zastaviš korak, je prav. Tako ali drugače. Pa vendarle sva v zgodnjem jutru iskala, kam. Zgolj na začetku, beton nama je bil tuj. Ne za dolgo, sva mu ušla. Valovanje morja, šumenje borovcev, rdečenje neba. Sonce je vstajalo. 

Križ

Pretegnila sva se pri križu, pogledala v globino, po vratolomnem prehodu pri Stjuži stala ob solinah. Svetloba se vedno ujame v solnih poljih, odzrcali nebo. Pod klifom sva poskakovala s kamna na kamen. Vetrnice so čakale na plimo, kristali so se svetili. Oblike, barve, vzorci. 

Soline

Obkrožila sva jezerce in pustolovskega duha odkrila neznani prehod v višave. Domišljija, ki je nižje zajahala podivjanega žrebca, je tu že zdirjala po širnem prostranstvu. Zavoj in nato razgledi. Takšni, ko si oblizneš vse prste obeh rok. Na zaliv, morje, oljke. 

Vzorci

In le skok naprej še na drugo stran. Piran. Zanimiv vedno in povsod. Ko se nanj ozreš zviška, potopiš vanj, brodiš po ozkih ulicah, presenetiš katerega od domačinov. Kraj, ki zbudi toplino. Kjer spomini ožive. Na mladost, prve izlete, številne sprehode. Ko smo se nekaj dni stiskali v njegovih nedrjih. 

Klif

Še zadnjič je sonce pri violini požgečkalo, nato je bil čas. Korak navzgor, kamniti tlak pod nogami, razgledna pot. Še vedno je bilo zanimivo. Toda tisti jutranji čar, bližina tihega valovanja, obet toplote. To je minilo. Spust in pri solnem cvetu je bila klobasa zašpiljena. 

Sončni

Zadnji del sva že prav težko sopihala nad polji, oljkami, skozi tunel. Pod nama so se odpirali novi prizori, tako sveži, tako pričakovani. Spuščala sva se navzdol, proti morju, tam je bilo konec poti. Dan se je komaj prevesil, vendar je bilo doživetega toliko, da sva si upala reči. Dovolj bo. Za danes. Za to pot. 

Tunel

(Simonov zaliv – Piran – Simonov zaliv)