Premočeni Jakob

Jutro. Kaplje so nežno drsele po steklu, napovedi so bile točne. Niso naju preplašile. Dan poprej se je sukal zmedeno, odvrtel na koncu tako, kot si nihče ni želel. Zato se je bilo treba predihati. Pustiti, da se nebo zjoka namesto tebe. Da odplakne sledi nekih temnih misli, pogasi iskrenje. 

Sled

Globoki vdih. Toplina. Smuči so voljno zdrsele v sledi prejšnjih dni. Snop svetilk je odrival dežne kapljice in tipal v belo pobočje. Nekje visoko, na drugem hribu, se je slutila cerkvica. Oddaljena zvezda na oblačnem nebu. Cilj. Niti pes ni zalajal, ko sva drsela mimo domačije. Temna se je izgubila kot oddaljeni spomin. 

Prividi

Drobna drevesca so se šibila pod premočenim snegom. V meglicah se je izgubljala prva svetloba. Usklajeni koraki so se dvigali mimo zaspanih hiš, zapuščenih ograd, mrkih goščav. Pršenje ni motilo, kapljice so zdrsele po obrazu. Razpršene besede, posamezni stavki. Skozi gozd, čez travnik, preskočila sva cesto. 

Pogledi

Zadnje strmine, lučke na zvoniku so kazale pot. Lovljenje trenutkov. Premočena tehnika je odpovedovala poslušnost. Uravnava, obok, težka lesena vrata. Nasmeh je povedal vse. Bilo je vredno. Dež je bila le dodatna začimba. Postavila sva smuči, se smejala. Pozdravljala. 

Jakob

Prvi obiskovalci. Vreme jim ni bilo važno. Kot tudi nama ne. Še zadnji megleni razgledi, priprave. Utrujenost je izginila. Spodbuda. Prvi zavoji, smuči so rezale v pobočje, tipale navzdol. Preskočila sva ceste, sledila gozdnim potem, švignila mimo prebujajočih se hiš. 

Pogled

Zadnji spust, pobočje nad cesto. Seveda se ga ne sme spustiti. Najlepši zavoji, smuči so plavale na debeli snežni odeji. Vriskajoč zavoj proti izhodišču, do njega je bilo zgolj še nekaj odrivov. Glava je bila prevetrena, misli samo še pozitivne, dan se je komaj začenjal. Kaj bi si le lahko želel več. Juhej.

Nedotaknjeno zlato

(Legastja – Jakob)