Visenje

Pomaham. Odločitev je bila sprejeta že ob mežikanju v umirajočo noč. Samo moja bo jutranja pot. In prav je tako. 

Prehod

Visenje. Visoko v zraku. Odvisen zgolj od samega sebe. Topli prsti grabijo hladno kovino. Pogled je uprt v sivo steno. Globina me ne mami. Vzpenjam se po nebeški lestvi, tja v gotovost. Ko je prepadni del za menoj tega sprva niti ne opazim. Hitim. In se vračam. 

Strmi prehodi

Na robu otipam pravi kamen. Juhej. Trenutek negotovosti in že posije sonce. Pa je jutro komaj vstalo. Prvi vpis, nato pa naprej. Tja gor. Na razgledni rob. Kjer bom zadovoljen s seboj gledal na pikice, ki daleč spodaj hitijo po svojih nepomembnih dnevnih opravkih. Skrbi jih tiščijo k tlom, vidijo zgolj znotraj svojih plašnic, le streljaj daleč od nebes. 

Skalna pot

Samovšečno se jim nasmiham, vzvišen nad takšno plehkostjo. In pozabljam, da sem zgolj prgišče minut daleč od svojih lastnih temnih misli, čisto običajnega vsakdanjika. Lovim trenutke, hranim jih v spomin, zapisujem v škatlico. Za kaj in koga, niti sam ne vem. Pozdrav in čisto nepotrebno hitenje. 

Tam doli je vse drugače

Potopim se v gozd, srečam sorodno dušo, meni najbližjo. Skupaj zajadrava preko sedla proti najvišji točki sosednjega griča. Kjer zvonovi cerkvice pol ure prehitevajo. In se še posebej lepo vidi. Vse naokoli. Zvonček menda izpolni marsikatero željo. Vendar pa tam ni več miru in prijaznega pogleda, nasmeha, želje po srečnem sestopu. 

Konec romanja

Množica romarjev je prevelika. Neosebna. Hrupna. Zato nihče ne sliši samega sebe, še manj soseda. Ni nama všeč, pobegneva navzdol, mimo številnih psov, barbik, obrazov, ki si jih ne zapomniš. Le vonj ostaja nekje v nosnicah. Močan, nenaraven. V mislih sva povezana, skrbi so potisnjene vstran. 

Kuhinja

Šele ko stopava mimo prvih hiš, zasejanih na rob pobočja, se v nama znova začenja prebujati čisto običajni vsakdan. Postaneva del velike brezoblične množice. Ostaja zgolj hrepenenje. O tem, da bi poletela…

(Vikrče – Grmada – Šmarna gora – Tacen)