Golica

Obležal sem pod grebenom. Le nekaj metrov pred ciljem. Zaprl sem oči in počasi dihal. Kot da bi tako lahko ublažil bolečino. Nekje v glavi sem podoživljal dogodke današnjega popoldneva. 

Prvi razgledi

Prihod, priprave, prve korake. In nato vzpon mimo zadnjih hiš, po travnikih, skozi gozd. Hitenje. Tja gor na prepišne grebene. Kjer odpihne temne misli, vse vidiš nekako z distance. In vedno bolj jasno. Koča je imela zaprte duri, sezona se še ni začela. 

Prebujanje

Mir okoli nje bo nedvomno izzvenel, ko bodo narcise pobelile pobočja. Strmina je bila ravno pravšnja, srce je bilo, misli so se čistile. Do nekoliko nerodne stopinje. Povsem nepričakovano. Odgovor na vprašanje, ki sem si ga zastavljal še malo prej, bo moral počakati. 

Nemir

Drugače niti ni bilo možno. Pa saj ni bilo hudega. Nekaj minut, nato je bolečina postala bežen spomin. Še enkrat sem se zazrl v nebo, nato pa pustil, da so skale nekaj metrov višje odgovorile na vprašanje. Vriskal sem zgolj znotraj sebe, morebiti se je nekje globoko zaslišalo celo nekaj taktov znane melodije. 

Vrh

Tišine dneva nisem motil, pustil sem, da svoj zven preko grebena ponese zgolj veter. Koraki. Do vrha. Ni jih bilo veliko, začinila pa jih je bela flika na kateri sem pustil edinstveno sled. Tako minljivo. Postanek, nato pa nazaj. Torej naprej. Tja, kamor je prav. Dan se je počasi iztekal, ni bilo, da bi čakal. 

Tja čez...

Stopinje čez Krvavko. In tam na Suhi mimo opomina neki davni noriji, tako nevredni miru gora. Vse do Pustega rovta. Planina je še samevala, čakala zelenja, ki bo s seboj prineslo življenje. Čez poletje bo prinašalo veselje, žalost, vrisk in jok. Vsega bo polno. 

Krvavka

Do jeseni, ko bo začelo vse to izzvenevati, gola pobočja se bodo pripravljala na tišino. Stopal sem do Križevca in od tam iskal najboljše prehode proti Španovemu vrhu. Malo po svoje, kot ponavadi. Bi ne bilo hudega. Toda lovila me je tema, svetloba oči je nevede ostala v gozdu. 

Večer

Vračal sem se, iskal, slep brez vsakršne možnosti. Svet okoli mene je postal zgolj privid, korakal sem v nič, ne vedoč ali letim ali zgolj padam. Sledil sem brlivki, ki mi je svetila tja, kamor je hotela glava. Luči v dolini so bile bližje, lajež, glasovi. 

Pusti rovt

Vedoč, da sem prav, sem zadihal. Lažje. Srečno. Še sem tu, uboga para sredi neskončnega vesolja. Hvala za to.

(Planina pod Golico – Golica – Pusti Rovt – Španov vrh)