Rjavica

Rjavica. Zanimivo ime hriba, ki je manj kot streljaj daleč od meje. Dejansko gre za vzpetino v grebenu, ki s Palca teče proti severu. Nanjo vodi več poti, vendar je le ena kolikor toliko uhojena in celo markirana. Z malo nenavadnimi rumeno črnimi markacijami s številko 12. Toda ta pot se začne v dolini Poden, do koder bi bil s kolesom kar hitro. A vzpon nazaj na Ljubelj mi ni prav nič dišal. 

Severna izpostava taborišča Mauthausen

Zato sem se zapičil v sled, ki naj bi do vrha peljala čez nekdanjo Strahovo planino iznad avstrijske strani Ljubelja. Upal sem le, da ne gre za kakšno opuščeno stezo, kjer bo več lomastenja po goščavi, kot udobnega vzpenjanja. Zjutraj sem sedel na kolo, se zapeljal skozi predor, na drugi strani pokazal policaju, da sem pravi in izvedel, da se skozi luknjo pod Povno pečjo sme tudi peš. Dobro, da vem. 

Pogled v smeri današnjega cilja

Mimo severne izpostave taborišča Mauthausen sem se po gozdni cesti najprej vzpel pod kmetijo, nadaljeval navzdol in spet navzgor do razpotja, zavil levo in po drugem prečkanju hudourniške grape kolo pripel za drevo. Začetek vzpona ni bil prav nič obetaven. Ne le, da steze ni bilo videti, domačini so posekali drobno drevje in ga pustili kar v gozdu. Da ga bo snedel bodisi čas ali pa kar lubadar.

Selenitzagraben

Prebijanje preko naravnih ovir ni bilo nič prijetno, na srečo pa so s sečnjo vztrajali zgolj do mesta, kjer sem ujel komaj vidno stezico, ki je zavila desno. Skozi z listjem posut graben sem se vzpel do pobočij nad hudourniško strugo. Pri sosedih jo, kot pravi zemljevid, imenujejo Selenitzagraben, po naše naj bi bila to kar Spodnja Zelenica. Prav, pa naj bo. 

Na robu nekdanje Strahove planine

Stezica me je pripeljala do grabna, naredil sem možica, se nekaj deset metrov vzpenjal po bolj ali manj velikih balvanih in lahko prehodnih skalnih stopnjah. Dokler nisem na desni strani, prav tam, kjer mi je kazal zemljevid, našel stezico, ki je skozi ruševje peljala do ozkega gozdnega grabna. Nič, grem kar naravnost navzgor, sem si rekel in ubodel pravo. 

Greben proti vrhu

Strmina se je unesla na zapuščeni Strahovi planini, drugega travnate uravnave res ne morejo biti. Čistine se vedno bolj zaraščajo, spomin na nekdanje življenje pod strmimi stenami Karavank pa bledi. Nad planino sem bil hitro na grebenu, zavil sem desno in sledil včasih bolje, drugič slabše vidni stezici do manjšega križa, kjer na greben pride pot z druge strani, s Pravljičnega travnika (Märchenwiese).

Mali križ na razpotju

Nadaljevanje do vrha je bilo jasno, na drevesih so bile sem in tja tudi kovinske puščice, ki so kazale smer, včasih se je bilo treba prijeti za skalo, prepadna zahodna pobočja je zakrivalo ruševje. Uro in pol po tem, ko sem prislonil kolo, sem stal na vrhu, pri križu. Pogled na steni Palca, Zelenjaka in vrha Vrtače za njim ter žleb na sredini je zgolj od tu res impresiven. Počitek, iskanje škatlice za vpis, potem pa sem že stopal nazaj navzdol. 

Palec, žleb, Zelenjak in vrh Vrtače

Kjer sem ob vzponu kaj zgrešil, sem zdaj vbodel bolj prav. Na celotni poti sem srečal zgolj gamsa, ki je kot blisk švignil navzdol. Sicer pa prav nikogar. Samota, kot jo včasih prav iščeš. Spuščal sem se hitro, kot bi mignil sem bil pri kolesu, odpeljal mimo ostankov trpljenja druge vojne morije do predora in skozenj do domače hiške na kolesih. Prav lepo raziskovanje je bilo, takšni konci, takšne poti, ostanejo v spominu.

Rjavica

Zakladi okoli svetnikov

Je bil že čas, da z Larsom spet združiva moči. Predlagal sem Koroško, seveda tisto čez mejo, v zadnjem trenutku se nama je pridružil še Jure. Zjutraj sta me pobrala na Ljubelju, peljali smo se do Celovca, tam s pomočjo avtoceste preskočili do kraja Šentandraž v Labotski dolini. A do izhodišča smo imeli še nekaj kilometrov, avtomobil smo pustili v Šentpavlu. Kakšna lepa slovenska imela. 

Jesenski pohod

Ko smo se nasproti ogromne samostanske stavbe začeli vzpenjati v z jesenskimi barvami okrašeni hrib, se mi je zbudil spomin. Presneto, saj tu sem pa pred leti že bil, našel celo nekaj skritih škatlic. Toda ne teh, ki so bile danes naš cilj. Korakali smo po poti kulture, krožni seveda, po gozdu, ob robu pašnika, mimo kapelice, samotne domačije. 

Šentpavl

Se povzpeli ob številnih postankih do Johannesberga in tam stoječe cerkve. Ravno dobro smo se dvignili nad meglo, okoli nas se je komaj kaj videlo. Malo nam je bilo žal, ker pravega razgleda ni bilo, toda nič zato. Vzdušje je bilo vseeno več kot dobro. Nadaljevali smo po poti proti Rabensteinu, vmes obiskali nekaj škatlic. 

Johannesberg

Najbolj sva se z Larsom nasmejala iskanju tiste, ki je pod kamnito steno v gozdu. Jure je sedel ob cesto in se odločil, da naju počaka. Ko sva prišla na rob travnika, je Lars ugotovil, da bo skozi goščavo od tu predaleč, da se bova proti končni točki spustila s ceste. Ko sva prilomastila do koordinat, je bila okoli naju zgolj gosta goščava mladega rastja, o kakšni steni pa ne duha, ne sluha. 

Lars in ovijalka

Končno sva jo z malo višjega mesta le zagledala, se kakšnih 15 metrov prebila skozi klopovo kraljestvo do končne točke in tam ugotovila … da bi se z roba travnika do sem le sprehodila. Takoj sem rekel nekaj pikrih čez Larsa in njegovo odločitev. V smehu seveda. Smejal sem se mu tudi malo kasneje, ko se je čez krajšo strmino hotel spustiti kar s pomočjo ovijalke. Ni mu preveč dobro uspelo. 

Rabenstein

Po cesti smo prišli pod grad Rabenstein, se spustili do plezališča in tam rešili nalogo. Za ferato danes ni bilo časa, prijatelja sta bila brez opreme. Pa drugič, saj mogoče pa tu nisem zadnjič, sem se potolažil. Do ostalin gradu sva šla zgolj z Larsom, saj je Jure potreboval krajši počitek. Iz Rabensteina smo se spustili nazaj v Šentpavl, se pri samostanski cerkvi slikali, potem pa hiteli v Šentandraž. 

Pogled z gradu na dolino

Ob robu vaške veselice smo parkirali, odšli na srečanje s prijatelji. Skupaj smo se napotili do kmečkega turizma, nekakšne koroške osmice ali buschenschanka pri Geißelbacherju. Domač mošt, nekateri so tudi kaj prigriznili. Dogodek je bil fajn, le nam, našpičenim in željnim novih dogodivščin, kar malo predolg. 

Jure in Lars pri Geißelbacherju

Končno smo skupaj stopili po drugi poti navzdol, pogledovali proti Koralpam, pri Šentandražu zašpilili klobaso in se poslovili do prijateljev. Oni so imeli svoje načrte, prav tako tudi mi. Po krajšem postanku v Šentpavlu, kjer smo (zdaj) brez težav našli zanimivo skrito škatlico in še enem selfiju pri cerkvi v Šentjurju, smo se po ozki in zaviti cesti vzpenjali visoko nad dolino. 

Šentjur

Tam so ostanki kamnoloma marmorja, menda še iz časov, ko so tu okoli korakali Rimljani. Noč je že bila, ko smo se peljali nazaj v dolino. Še kratek postanek, dva ob poti, potem pa smo skozi Šentjur, Šentpavl in Šentandraž peljali proti avtocesti, Celovcu, Ljubelju. Kar lep dan je bil, vsekakor. Smo že razmišljali, kam bi v prihodnjih mesecih lahko še šli.

Kamnolom iz časa Rimljanov