Toplar

Jutro je bilo še daleč, zgolj nek daljni obet. Ko je lučka iskala otipljive oblike gozda, začetek poti proti Korošici. Nekateri ji pravijo graničarska, drugi lovska, danes je vedno bolj priljubljena. Krave na robu planine so debelo gledale, kdo moti jutranji mir, mimo koče sem stopal s prvo nežno svetlobo. 

Hajnževo sedlo

Na Hajnževem sedlu sem previdno stopil do stene, spomin na srečanje s kačo pred tedni je bil še kako živ. Vzpon preko prvega strmega dela, ob pomoči jeklenic in posameznih klinov, naravnih razčlemb. Palice, ki jih nisem mogel zložiti, so se mi včasih sitno zataknile prav tja, takrat, ko je bilo najmanj treba. 

Vzpon

Nad meglenim morjem pri sosedih je počasi vzhajalo sonce, dvigalo se je nad osamele otoke. Izpostavljeni raz, še nekaj motoviljenja po razdrapanem svetu Velikega vrha, prehod na travnike, nekaj korakov in bil sem na najvišji točki. Za trenutek zmotil parček, ki je tu zaljubljeno pričakal dan. Sem odšel naprej, po grebenu, ju pustil njuni tihi jutranji simfoniji. 

Sonce se je prebudilo

Sledil sem grebenu do sedla, se vzpel na drugi izraziti vršiček v dolgem grebenu Košute. Na Toplar. To je bil danes tudi moj končni cilj. Še pred vzponom sem gledal žival pod njegovim vrhom, silhueta na komaj zbujenem nebu. Eno, čakaj, saj jih je več. Trop gamsov? Končno jih je bilo tudi za to preveč. Ovce. 

Veliki vrh s Toplarja

Ob vzponu sem prišel do njihovih drekov, vrh povsem posran. Hitro sem se vpisal v list, ki ga je pripravil prijatelj, vihajoč nos obrnil, se začel spuščati, na mokri travi zdrsnil. Le toliko, da sem padel med … ovčje dreke. Fuj in fej. Malo nižje sem se kolikor se je dalo očistil, zavihal še zadnjič nos, začel vzpenjati nazaj na Veliki vrh. 

Ovce

Parček se je spuščal proti Kofcam, drugega okoli še ni bilo. Vrh sem zgolj prečil, stopil navzdol čez gruščnat svet proti sitnemu, kot nož ostremu grebenčku. Šele ob vračanju tu občutiš zračnost obeh strani, se po drobirju spuščaš previdno. Palice so znova pristale na nahrbtniku, spust preko stene je bil hiter, ob pomoči jeklenic res ni bilo težav. 

Gore nad Zelenico

Na Hajnževem sedlu sem bil sam, tudi naprej do planine nisem srečal nikogar. Se je pa zato slišalo, da so se domači že zbudili, tudi nižje se jih je kar veliko vzpenjalo, srečanja, pozdravi. Njih so hribi čakali, sam sem se poln doživetij vrnil na Ljubelj. Lepo se je dan začel, le upal sem lahko, da se bo tako tudi nadaljeval. 

Nad Hajnževim sedlom