Skozi Pekel do Pokojišča

Včasih je treba skozi pekel, da prideš do nebes. Nekaj takšnega sem sam doživel, po svoji volji seveda, danes. Zbudil sem se v Bistri, toda dan je bil vse prej kot bi kraju s tem imenom pritikal. Bilo je nekaj med meglo in oblaki, vse belo nad barjem. In prav takšno je ostalo, ko sem skočil na kolo in se odpeljal do Retovja, kjer je Veliko okence, eden od izvirov Ljubljanice. 

Veliko okence

Danes vode ni bilo prav veliko, kar glede na sušno poletje in zgolj nekaj neviht v tem mesecu, niti ni bilo presenečenje. Odpeljal sem se nazaj proti Bistri, z neba je celo nekoliko rosilo. Ko pa sem pripeljal v Borovnico, je bilo že boljše, skozi belino se je prebijalo sonce, obetal se je lepši dan, kot ga je nakazovalo jutro. 

Ljubljanica

Na drugi strani mostu sem zavil proti skritemu prehodu pod železniško progo, nato pa peljal proti Dražici in Ohonici, odvijal proti gostišču v Peklu in tam pustil kolo. Ob potoku sem se začel vzpenjati, kmalu se je videlo, da je voda ohranila nekaj razigranosti višje ležečih slapov. Šel sem mimo zanimive skalne table. 

Bistra

Vrezana je bila pred 63 leti, poučuje o tem, kakšen bi moral biti ljubitelj narave. Aktualno še danes. Prvi slap je nekaj nižji, drugi že pravi lepotec, spodaj sta ga skali skoraj preščipnili. Po ozkih stopnicah sem se vzpel do tretjega slapu, nadaljeval naprej navzgor, znova po ozkih stopnicah do razpotja. Najprej sem šel levo do mostu čez potok, obrnil in šel desno navzgor do Hudičevega zoba. 

Drugi slap

Zanimiv razglednik, nad sotesko se je visoko videl zaselek, verjetno Pristavo, nad njo zgolj samotna kmetija. Ker sem ugotovil, da bom z nadaljevanjem zgrešil četrti slap, vsaj zame vsekakor najlepši, sam se vrnil na razpotje, šel čez Borovniščico, vzpenjal, znova prečil potok in končno stal pod lepotcem. Kar nisem si ga mogel nagledati. 

Strmi prehodi

Pa vendarle sem imel za danes še nekaj načrtov, zato sem šel naprej, navzgor, proti petemu slapu. Tudi ta je zanimiv, predvsem kotel med zgornjim in spodnjim delom. Kot bazenček, bi lahko zaplaval. Pa nisem, nadaljeval sem mimo nekdanjega mlina, na katerega spominja zgolj še nekaj kamenja in dvoje mlinskih koles, do križišča poti. 

Pogled s Hudičevega zoba

Tam me je začudil napis za spominski park. Sprehodil sem se po potki in kar malo zgrožen ugotovil, koga se spominjaš. Ploščice v spomin tistim, ki so v soteski umrli. Le kdo je leta 1980 vanjo peljal štiriletno punčko? Prišel sem na gozdno cesto, ji sledil do Padeža in Pokojišča. Sonce je svetilo, barve so bile žive, prav užival sem v hoji. 

Četrti slap

Obšel sem cerkev pred krajem, za njim pa na prvem ovinku zavil navzdol proti Pristavi, pod njo hodil proti izhodišču, skorajda sledeč markacijam malo zašel, pa še pravočasno ugotovil napako. Prava stezica me je pripeljala do kolesa, odpeljal sem nazaj proti Borovnici, Bistri, kjer sem prav zares zaključil današnji krog.

Sveti Štefan pri Pokojišču