In potem znova zjutraj ...

Čudni dnevi so bili to. Kar nekoliko divji. Po tem, ko sem dobesedno sredi noči lomastil po gozdovih nad Kamnikom in celo zlezel v manjšo jamo, sem v zgodnjem jutru z Milj že odpeljal proti Ljubelju. Ob šestih nas je bilo na platoju zgolj peščica, večina peš, sam s smučmi. Seveda pa nisem bil prvi. Komaj sem se dobro začel vzpenjati, z lučko še v temi, ko mi je nasproti pripeljal prvi današnji smučar. 

Prvo zardevanje

Na strmini sta me skoraj dohitela dva pešca, se ustavila in potem ostala zadaj. Kmalu ju nisem več videl, nadaljeval sem sam, zatopljen v svoje misli. Razmišljal sem o detajlih, številu obiskov Triangla, bližnjega in zato tako priljubljenega cilja. Letos sem se po bolj ali manj isti poti vzpenjal že sedmič. 

Bela piramida Vrtače

Nekaj svežega poprha ni prav nič motilo pri hoji, zavil sem na servisno pot, na njenem vrhu uzrl tam za Košuto prvo sled svetlobe, nežno zardevanje na modrem nebu. Luč na izhodišču, belo pobočje nad njim. Na sedelcu pred Zelenico je bilo že zadosti svetlo, da dodatna svetloba ni bila potrebna. Vedno me na tem mestu navduši piramida Vrtače. 

Oblak

Ko sem se zapeljal mimo koče, sem najprej mislil, da še vsi spijo. Potem pa ugotovil, da je trdno zaprta. Sredi tedna pozimi očitno že mora biti tako, pa naj bo petek, svetek ali praznik. Čeprav je bila strmina proti Trianglu trda, je šlo ob robu, kjer je ostal novi sneg, tudi brez srenačev. Za menoj ni bilo videti nikogar, sledi pa so kazale, da je danes nekdo tukaj že hodil. 

Avstrija

Ko sem smuči pustil pri mejnem kamnu tik pod vrhom in peš stopil do vremenske postaje, sem takoj zagledal predhodnika. Stal je na koncu grebena in čakal sončni vzhod. Sam sem se najprej pripravil, potem pa se mu pri občudovanju nove svetlobe pridružil. Centimeter ali dva novega snega je veter odpihnil, snežno podlago pomrznil, smuka je bila trda, tresoča. 

Vzhod

Razmere te dni res niso najboljše. Do koče me je že pošteno pretreslo, pa tudi nižje ni bilo prav veliko bolje. Vseeno sem ob zavojih, sploh pod kočo Vrtača, ugotovil, da na novih smučeh vedno bolj … uživam. Kar je konec koncev tako ali tako najpomembnejše. Še zadnji zavoj, zaključek tik ob avtu. Kaj bi si lahko želel še več?

Osončeni Možje