Čas je že bil, da vse ozeleni. Da se tudi malo višje sneg poslovi, mokra tla posušijo, mraz popijejo topli sončni žarki. Da se smuči postavijo v kot in sede na kolo. Da se naredi spet hitri krog, ki mi vedno požene nekaj krvi po žilah in napravi dan takšen, kot mora biti. Svetal, prevetren, nasmejan. Gume so bile napolnjene, škripanja po zimskem spancu komaj kaj.
 |
| Proti goram |
Prvi metri so bili za menoj, ko sem pomislil še na glavo. Seveda, vse drugo je v njej, čelada, ki jo lahko zaščiti, bi pa kmalu ostala doma. Zagnal sem se proti Visokemu, nadaljeval skozi Hotemaže in do Tupalič. Srčni utrip se mi je komaj dvignil, ko sem zavil proti Možjanci. Da vidim ali sem ali nisem.  |
| Vzpon |
Prvi pravi preizkus vzdržljivosti, kondicije, ki sem jo pridno nabiral celo zimo. Med sopihanjem sem se tolažil, da tu delujejo povsem druge mišice. In si dal vedeti, da bo treba prevoziti še kakšen klanec, preden bom z vzponi zadovoljen. Daleč od tega, da bi moral peš, seveda. Toda vseeno se mi je dihanje zdelo nekam pregloboko, noge so malo pretežko pritiskale na pedala, presneto, kje je vsa moč?  |
| Možjanca |
Odprl se mi je pogled na Apnišče, malo višje tudi na Ljubljansko kotlino daleč spodaj. Skozi vas sem pod sv. Nikolajem zavil na makadam, med spustom odklepal vilico, nadaljeval malo gor in malo dol do asfalta, ki so ga do roba svoje občine postavile Cerklje. Spust in rahel vzpon do Zgornje Štefanje vasi, še en takšen val do spusta proti Cerkljam.  |
| Štefanja Gora |
Med vožnjo navzdol so me presenetila dela, izgradnja novega vodovoda, kot sem lahko videl, poteka brez težav. Le delavci bi se lahko včasih malo umaknili, tovornjak, ki je stal preko ceste je zahteval hiter obvoz po makadamu. Že sem letel čez Grad, pod Strmolom proti Češnjevku, Velesovu in domači občini. Skozi Luže in do Visokega, kjer sem zašpilil klobaso, do Milj, kjer sem prislonil kolo. Ga pogledal in rekel … še se dobro pelje.
 |
| Strmol |
Ni komentarjev:
Objavite komentar